Probanka

Probanka, d.d. - Kontaktni podatki

Probanka, d.d. (oznaka delnice: PRBP)
Trg Leona Štuklja 12
2000 Maribor
Telefon: +386 (2) 252 05 00
Faks: +386 (2) 252 05 78
Spletna stran: www.probanka.si

SIOL: Resnica o sanaciji bank: hiše so ocenjevali iz avtomobilov

Danes je portal SIOL objavil članek z naslovom »Resnica o sanaciji bank: hiše so ocenjevali iz avtomobilov«, ki po našem mnenju dodatno in tokrat s pisnimi dokazi dokazuje večkrat že javno izrečeno trditev, da vrednotenje nepremičnin in drugih predmetov v zastavi niso potekale skladno s standardi ampak zelo usmerjeno vse z ciljem čimbolj razvrednotiti zavarovanja, kar je posledično pripeljalo do večje takoimenovane »bančne luknje«, ki smo jo morali sanirati davkoplačevalci.
 
Opozorili bi tudi na nenavadno dejstvo, ki ga tudi razkriva ta dokumentacija, da je diskont pri vrednotenju nepremičnin v NLB kar 3 x večji kot pri istočasnem vrednotenju nepremičnin v zastavi pri avstrijski Hypo Banki, čeprav je bilo za slednjo že takrat znano, da je v veliko hujših težavah, kot naše banke.

SIOL: Resnica o sanaciji bank: hiše so ocenjevali iz avtomobilov

Avtorji: Primož Cirman, Vesna Vuković

Ljubljana, 07.10.2019 objava: VIR

Parlamentarna preiskovalna komisija bo danes zaslišala nekatere ključne akterje sanacije bank. Na Siol.net pa razkrivamo, kako so leta 2013 površno računali luknjo v slovenskih bankah, ki jo je država morala pokriti s tremi milijardami evrov. 

Širša slovenska javnost bo danes morda dobila nov vpogled v zakulisje sanacije bank, procesa desetletja, za katerega je država konec leta 2013 porabila več kot tri milijarde evrov in zastavila prihodnost generacij.

Pred parlamentarno preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znani kot slabi banki, bodo namreč sedli nekateri od najpomembnejših akterjev tistega obdobja:

  • Mitja Mavko, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za finance in glavni pogajalec z Evropsko komisijo, ki je Sloveniji narekovala pogoje sanacije bank;
  • Janez Škrubej, nekdanji dolgoletni prvi operativec slabe banke v obdobju, ko so to pretresale afere: sporne preprodaje terjatev, sumi fiktivnih svetovalnih pogodb, plačni ekscesi;
  • Stanislava Zadravec Caprirolo, nekdanja viceguvernerka Banke Slovenije in ena od petih osumljencev, ki jih je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) letos kazensko ovadil zaradi suma zlorabe položaja pri povečanju kapitala Nove Ljubljanske banke (NLB) leta 2013.

Objavljamo: Poročilo o metodologiji vrednotenja premoženja NLB

Je šlo za sanacijo bank preveč denarja?

Vsi trije so imeli pomembno vlogo v mesecih pred sanacijo bank in začetkom delovanja DUTB. Takrat, sredi leta 2013, je Sloveniji grozila trojka. Največje domače banke so morale na zahtevo Evropske komisije in Banke Slovenije opraviti preglede premoženja. Tuja podjetja so ocenjevala kakovost posojil, vrednost zastavljenih nepremičnin, delnic podjetij in drugega premoženja.

S pomočjo teh podatkov je Banka Slovenije ocenila finančni položaj bank in nato določila, koliko dodatnega kapitala so potrebovale. Samo v NLB je morala država decembra 2013 vložiti 1,5 milijarde evrov denarja. To je bilo za skoraj milijardo evrov več od prvotnih ocen.

Tudi zato se že več let pojavljajo očitki, da so pregledovalci pomemben del premoženja ocenili prenizko, zaradi česar je morala država v banke vložiti preveč denarja.

POSEL DANES NPU zaradi sanacije bank vložil ovadbo, neuradno ovaden tudi Jazbec

Dokument, ki še krepi sume NPU

Na Siol.net objavljamo izsledke iz dokumenta, ki bi lahko te sume še okrepil. Gre za poročilo o metodologiji vrednotenja premoženja NLB, ki ga je leta 2013 pripravila mednarodna svetovalna družba Deloitte. V njem je podrobneje popisano, kako so ocenjevalci več mednarodnih hiš vrednotili nepremičnine in drugo premoženje naše največje banke.

Dokument potrjuje, kar so že v preiskavi ugotovili kriminalisti NPU – da vrednotenje premoženja NLB zaradi vprašljive metodologije, neskladne z mednarodnimi standardi, ni moglo biti "pravno sprejemljiva računovodska podlaga za presojo finančnega položaja banke".

Šlo je torej za premalo natančno oceno, na podlagi katere Banka Slovenije ne bi smela odločati o tem, ali in koliko kapitala potrebuje NLB. Na to so jo že leta 2013 neuspešno opozarjali tako iz same NLB, ki jo je takrat vodil Janko Medja, kot tudi posamezni nadzorniki in viceguvernerji. Toda ključna akterja sanacije, tedanji guverner Boštjan Jazbec in minister za finance Uroš Čufer, sta ostajala gluha za njihova svarila.

POSEL DANES Bomo končno izvedeli, kdo je koval dobičke v sanaciji bank?

Poročilo razkriva: nepremičnine ocenjevali iz avtomobilov

Poročilo razkriva številne pomanjkljivosti pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, s katerimi so bila zavarovana posojila NLB:

  1. Kar 320 hiš, stanovanj in zemljišč je mednarodna hiša Cushman & Wakefield, ki jo je najel Deloitte, ocenila po metodi "drive by", torej tako, da so si jih njeni uslužbenci ogledovali iz avtomobila.
  2. Pri preostalih 10.400 stanovanjskih nepremičninah so te ocenili brez ogleda, zgolj na podlagi dostopnih informacij (metoda "desktop valuation").
  3. Pri vrednotenju niso upoštevali, ali imajo gradbena in druga dovoljenja, od česar je močno odvisna njihova vrednost.
  4. Predhodne cenitve NLB so upoštevali le v primeru, če so te pokazale še nižjo vrednost nepremičnine, ne pa tudi, če je bila prvotna vrednost višja.
  5. Upoštevani diskonti so bili precej višji kot pri cenitvah nepremičnin nekdanje avstrijske Hypo Alpe Adria Bank. Pri NLB se je vrednost nepremičnin v mestnih okoljih v povprečju zniževala za 23 odstotkov, za nestanovanjske nepremičnine pa za kar 67 odstotkov. Pri Hypu so bili diskonti precej nižji: 11 odstotkov za mestne in 24 odstotkov za nestanovanjske nepremičnine.
  6. Pri izračunih dodatno potrebnih slabitev je Deloitte upošteval še dodatni diskont v višini od 35 do 45 odstotkov. Pri tem so dobo unovčitve nepremičnin povečali iz štirih let na obdobje od pet do sedem let. Zakaj, iz poročila ni jasno.

Tudi pri ocenjevanju preostalega premičnega premoženja, s katerim so bila zavarovana posojila, so v Deloittu klestili njegovo vrednost, kolikor je bilo le mogoče. Iz poročila je razvidno, da so to počeli pavšalno in brez kakršne koli utemeljitve. Vrednost strojev in opreme so recimo sklestili za 70 odstotkov, zalog in terjatev pa celo za 80 odstotkov. Vse to je bilo v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi.

Za Deloitte vreden nič, nato pa prodan za 200 milijonov

Izbris delnic slovenskih bank ni predmet novele ZNVP-1 in prenosa vrednodnostnih papirjev na KAD

IZBRIS DELNIC SLOVENSKIH BANK NI PREDMET NOVELE ZNVP-1

Zaradi številnih klicev delničarjev, katerih delnice so v sanaciji bank bile izbrisane v NKBM, NLB, ABANKI, BANKI CELJE, PROBANKI in FAKTOR BANKI naj jasno povemo, da TO NE VELJA ZA NJIH, saj bo morebitni položaj in vračilo urejal posebni Zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), EPA 515-VIII, ki je v parlamentarni preceduri in zato NI POTREBNO ODPIRATI TRGOVALNIH RAČUNOV, saj so te delnice IZBRISANE.

 

Ljubljana, 28. september 2019


 

PRENOS VREDNOSTNIH PAPIRJEV NA KAD 

Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP-1) je imetnikom določil dolg rok, da svoje vrednostne papirje z registrskih računov pri KDD prenesejo na račune pri sistemskih članih KDD, kar je bilo potrebno zaradi vzpostavitve omenjenih pogodbenih vezi, preko katerih potekajo korporacijska dejanja. Pravnim osebam je rok potekel 30.09.2016, fizičnim osebam pa 01.01.2017. S potekom roka so bili registrski računi ukinjeni, vendar zaradi zaščite imetnikov vrednostni papirji na njih niso bili izbrisani, temveč so bili imetniki omejeni v uresničevanju pravic iz teh vrednostnih papirjev.

 

POMEMBNO: Z NOVELO ZNVP-1B SE POLOŽAJ UPRAVIČENCEV, KI NISO POSKRBELI ZA SVOJE VREDNOSTNE PAPIRJE OZ. SO TE ZANEMARILI, DODATNO SPREMINJA TAKO, DA UPRAVIČENCI NEPOVRATNO IZGUBLJAJO NADALJNJE DONOSE, PO 31.12.2021 PA TUDI SAME VREDNOSTNE PAPIRJE.

Od 01.09.2019 do 31.12.2021 bodo upravičenci še lahko zahtevali, da prevzamejo vrednostne papirje, ki so bili nekoč vpisani na registrskih računih, na račune pri sistemskih članih. Vendar pa bodo upravičenci morali sprejeti vrednostne papirje v stanju, v katerem bodo (brez nadaljnjih donosov ali drugih izplačil), svoj podpis na zahtevi za prevzem vrednostnih papirjev pa bodo morali (notarsko ali upravno) overiti. Glede podrobnosti prenosa bodo veljali pogoji, določeni v vsakokrat veljavnih Pravilih poslovanja in vsakokrat veljavnem Ceniku KDD.

 

Za ogled prispevka na RTV Slovenija 1 iz oddaje Prvi dnevnik, z dne 27.08.2019 kliknite na sliko ali tukaj.

POJASNILO KAPITALSKE DRUŽBE, D. D., V ZVEZI S SPREMEMBAMI ZAKONA O NEMATERIALIZIRANIH PAPIRJIH

Zaradi različnih objav v medijih, ki po našem razumevanju sprememb Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nematerializiranih papirjih (ZNVP-1B), ki je začel veljati 13. 7. 2019, niso dosledno pojasnile sprememb, ki jih zakon prinaša, v nadaljevanju podajamo svoje razumevanje zakonskih sprememb, v delu, ki se nanašajo na prenos opuščenih in preostalih nematerializiranih vrednostnih papirjev z ukinjenih registrskih računov.

Abanka bo razlaščenima kupcema obveznic morala vrniti denar in obresti

Medij: RTV SLO1  Avtorji:  MMC RTV SLO, Radio Slovenija, STA Teme: Banke, mali delničarji, Zban-1L  Datum: Petek, 23. avgust 2019

Višje sodišče je potrdilo sodbo dveh razlaščenih vlagateljev proti Abanki

Višje sodišče v Celju je potrdilo sodbo okrožnega sodišča, ki je Abanki naložilo, da mora tožnikoma, kupcema podrejenih obveznic Banke Celje, vrniti vso vplačano glavnico skupaj z obrestmi. Gre za prvo tovrstno pravnomočno sodbo.

V Banki Celje je bilo skupaj izbrisanih za 92 milijonov evrov podrejenih obveznic, v Abanki, s katero se je nato združila, pa za 120 milijonov evrov. Foto: BoBo

Razlaščena vlagatelja sta kot fizični osebi leta 2007 kupila za več sto tisoč evrov podrejenih obveznic. Kot so pred slabim letom razkrili v Delu, gre za prvo sodbo v korist kupcev podrejenih obveznic, ki so bili z izrednimi ukrepi Banke Slovenije razlaščeni v sanaciji bank v letih 2013 in 2014.

Razlaščena imetnika podrejenih obveznic Banke Celje sta se v tožbi sklicevala na primer sanacije nizozemske banke SNS Reaal, kjer so bili lastniki podrejenih obveznic prav tako razlaščeni, a je banka nato priznala napako in nepoučene vlagatelje poplačala.

V tožbi sta od banke terjala povrnitev naložbe, ki jima je bila leta 2014 na podlagi odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih v Banki Celje izbrisana. Banki sta očitala, da ju ni poučila o vseh lastnostih posla in tveganjih, povezanih s podrejenimi obveznicami.

V zadnjih letih je sicer več kot 500 imetnikov vložilo tožbe proti Banki Slovenije in domačim bankam, a so sodišča večino postopkov prekinila, nekaj pa jih zavrgla. Sodba v tem primeru je tako prva pravnomočna sodba, ki je enemu od razlaščenih kupcev obveznic prinesla tako glavnico kot obresti.

V Banki Celje je bilo skupaj izbrisanih za 92 milijonov evrov podrejenih obveznic, v Abanki, s katero se je nato združila, pa za 120 milijonov evrov.

Na vrhovnem sodišču so potrdili, da je bil v zvezi s sodbo že vložen predlog za dopustitev revizije, o katerem pa še ni odločeno. Kot navaja Delo, gre najverjetneje za Abanko, ki namerava zaščititi svoje interese.

Poslanci so predlog zakona o sodnem varstvu izbrisanih vlagateljev v sanaciji bank preložili na eno od prihodnjih sej.

Za ogled posnetka 12. redne seje Odbora za finance in monetarno politiko z dne 28.06.2019  kliknite TUKAJ ali na sliko.

Po uvodni predstavitvi zakona in dopolnil so poslanci zaradi velikega števila dopolnil preložili obravnavo Predloga zakona o sodnem varstvu izbrisanih vlagateljev v sanaciji bank na eno od prihodnjih sej. Čeprav dopolnila prinašajo nekatere nove rešitve, določeni pomisleki deležnikov ostajajo, še vedno zakonu nasprotuje Banka Slovenije, pomisleke ATVP glede vzpostavitve virtualne sobe so sedaj odpravljeni, saj bosta po novem predlogu skrb za virtualno sobo prevzela MJU in MF. 

Seje se je udeležil tudi predsednik Društva MDS Rajko Stanković, ki je predstavil stališča glede predlaganih zakonskih rešitev.

Predstavnik Državnega sveta je povedal, da zaradi številnih pomanjkljivosti zakona ne bodo podprli, saj je po njihovem mnenju Državni svet ponudil boljše rešitve, a jih je Vlada RS za 1 dan prehitela z vložitvijo svojega predloga zakona.

Naj omenimo, da je danes vodja poslanske skupine SDS Jože Tanko predstavil idejo, ki jo je strnil v svoje amandmaje, na osnovi katerih bi bila omogočena izvensodna poravnavo za vse imetnike delnic in obveznic, brez velikih administrativnih ovir po vzoru opravljenih povračil vlagateljem v Španiji, Avstriji in Nizozemski. Kako točno je to mislil žal nismo slišali, saj je bila seja prekinjena.

Največji rop v zgodovini

Medij: Zarja  Avtorji: Jure Aleksić Teme:  mali delničarji Datum: Ponedeljek, 24. junija 2019 Stran: 6

Moderna Slovenija ječi pod tako roparskimi časi, da je postala fraza »rop stoletja« že skoraj povsem razvrednotena. A zdi se, da je šlo pri sanaciji slovenskih bank natanko za to. Vsaj tako je moč sklepati iz pretresljivega dokumentarca Brezno, ki ga je za nacionalno televizijo posnela naša sogovornica. V tistem delu javnosti, ki še ni povsem pobegnil v new age in svoje mobitele, je sprožil velikansko ogorčenje. V njem pogumna novinarka na podlagi dokumentov in pričevanj slači tančico za tančico s tako grandiozne svinjarije, da bi se morale po tem razkritju v pravni državi tresti gore. Nič čudnega, da je avtorica v tednu po objavi dokumentarca že drugič prejela anonimno poštno pošiljko z zastrašujočim belim praškom.

Za začetek izziv: lahko v enem odstavku strneva, kaj se je sploh zgodilo, in pri tem ne izpustiva nič bistvenega?

Uh, zgodba je tako zapletena, da nama v enem odstavku gotovo ne bo uspelo.

Pa vseeno poskusiva!

Seveda. V obdobju med 2006 in 2008 je prišlo do poplave poceni kreditov, ki sojih slovenske banke najemale pri tujih in jih veseljaško delile našim podjetjem. Med drugim je ta poplava poceni denarja financirala tudi t. i. menedžerske prevzeme, pri čemer so se rodili naši novodobni tajkuni.

In potem je izbruhnila kriza.

Pahorjeva vlada se je čedalje večjih težav bank lotila zelo neučinkovito. Obenem je sklenila zajahati upravičeni srd javnosti zaradi tajkunskih ekscesov in sprejela zakon, kije prepovedal reprogramiranje tajkunskih kreditov. S tem so se številna podjetja znašla v resnih težavah. Potem je nastopila Janševa vlada, ki je začela panično varčevati. Premier pa je začel Evropo in svet na veliko obveščati, daje naša država tik pred bankrotom.

Čeprav ni bilo za to, kot gledalcem razloži Jože P. Damijan, nobenega pravega razloga. Javni dolg je bil takrat krepko pod Maastrichtsko mejo.

Tako. Tisto širjenje panike ni imelo pravega pokritja v resničnosti in je naši državi povzročilo izjemno škodo. Pa če gospod Janša še tako govori na moj račun, da sem omejena

Em, kaj ni bil konkretni izraz »odslužena«? Nič, ne, odslužena sem bila prej, zdaj, po tem filmu, pa slišim, da sem tudi omejena. In da sem del mafije, ki jo z dokumentarcem ščitim.

Katere mafije? Saj ste bili vendar kritični do čisto vseh vlad.

Seveda, razne mafije sem se potrudila predvsem razkrinkati. Ampak greva naprej. Tudi Janševa vlada ni dokapitalizirala bank, ko je bil za to še čas in bi bilo vse skupaj bistveno ceneje. Namesto tega so ustanovili slabo banko, na katero so bili potem preneseni slabi krediti. A vsaj nekatere akterje te zgodbe je mnogo bolj kot reševanje bank v resnici zanimala hitra in dobičkonosna privatizacija naših podjetij. In zato so se na slabi banki znašle tudi številne firme, ki niso tja po nobenem merilu sodile.

In to je bila podlaga za orgijo razprodajanja, ki jo nemočno opazujemo zadnjih nekaj let.

Natanko tako. Če bi to, kar se zdaj dogaja na slabi banki, opisali kot »Teksas«, bi s tem žalili Divji zahod. Kakorkoli, po padcu Janševe vlade zaradi razkritja protikorupcijske komisije je vajeti prevzela Alenka Bratušek. Ta se je takoj na začetku dejansko znašla v precej nemogočem položaju. Naši državi je zaradi širjenja panike vmes dejansko začela trda presti. Ker smo prej skoraj vse leto svetu sami oznanjali, da smo na robu bankrota, so nas začeli finančni trgi uvrščati v isto skupino z raznimi Cipri in Grčijami.

Brezno: Sanacija slovenskih bank – Slovenija poskusni zajček Evropske komisije

Raziskovalna oddaja TV Slovenija

Kakšne so bile okoliščine v državi leta 2013? So bile res tako katastrofalne, kot je ocenjevala Evropska komisija? So bankirji z lahkotnim podeljevanjem kreditov raznim tajkunom ogrozili stabilnost slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države?

Mojca Šetinc Pašek, TV Slovenija

6. junij 2019 ob 20:00

MMC RTV SLO

Sanacija slovenskih bank je bila ena sama velika gostija. Mastili so se vsi, ki so sedli k mizi. Evropska komisija in ECB sta zadovoljno oglodali svojega poskusnega zajčka – Slovenijo - in potem domačim reševalcem bank zagotovili nove službe v Bruslju.

Za ogled prispevka iz oddaje BREZNO pritisni TUKAJ ali na sliko.

Ali pa je zgodba drugačna, kompleksnejša? Tik pred božično-novoletnimi prazniki 2018 je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) končal preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi Ljubljanski banki (NLB) ob sanaciji slovenskih bank pet let pred tem. Ves nekdanji svet Banke Slovenije (BS) je bil kazensko ovaden zaradi zlorabe položaja in oškodovanja lastnikov podrejenih obveznic.

Kdo in po kakšni metodologiji je določil prenosne vrednosti postavk, ki jih je potrdila Evropska komisija, ni jasno, je v reviziji NLB-ja ugotavljalo Računsko sodišče.

A najprej se je treba vrniti nekoliko v preteklost. Jeseni 2008, ob koncu mandata prve Janševe vlade, je tudi v Slovenijo pljusknila finančna kriza, ki jo je že dve leti prej napovedal BS, a je odhajajoča vlada na te napovedi gledala s prezirom. Kriza je imela skoraj katastrofalne učinke. Banke, ki so prej do denarja prihajale zlahka in ga zlahka tudi delile naprej, je zajel posojilni krč. Poceni enoletna posojila tujih bank, ki so jih domače banke vsako leto obnavljale in z njimi kreditirale večletne projekte, je bilo treba vrniti, novih ni bilo več. Vlada Boruta Pahorja se je odločila banke reševati z garantnimi shemami po vzoru Nemčije in ne z dokapitalizacijami, čeprav so banke prosile za denar. Njihov položaj je še otežil BS, ki je med krizo dvignil kapitalske zahteve za banke.

Kot da vse to ne bi bilo dovolj, se je vlada odločila še za izrazito populističen ukrep – zakonsko omejitev kreditiranja menedžerskih lastniških prevzemov, kar je resda udarilo po tajkunih, a tudi po njihovih podjetjih, ki niso več mogla reprogramirati posojil.

Vlado je na začetku leta 2012, kljub porazu na volitvah, znova sestavil Janša, ki se je odločil za strogo varčevanje. Na dnevnem redu je bilo tudi reševanje bank. Ker prodaja NLB-ja Belgijcem ni uspela, so se kmalu odločili za ustanovitev državne slabe banke, na katero bi prenesli slaba posojila.

Prvi krošnjarji nove privatizacije

Toda v ozadju reševanja bank so se že postavljali temelji prihodnjega dogajanja – nove privatizacije v Sloveniji. Tako je v treh državnih bankah na povabilo ministrstva za finance uradovala londonska družba European Resolution Capital (ERC). Skrbni pregled ERC-ja v NLB-ju je pokazal, da banka potrebuje 441 milijonov evrov. NLB je zato izvedel dokapitalizacijo. Toda tuji pregledovalci kreditnih map in domači pomočniki, v NLB-ju denimo Stojan Nikolić, danes direktor HSE-ja, ter odvetnik Andrej Fatur, od leta 2012 član, danes pa predsednik nadzornega sveta mariborske banke, so že sestavljali sezname podjetij za prodajo.

Premier pa je medtem neutrudno ponavljal, da je država naslednja v vrsti za mednarodno pomoč. "Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic," je Janša v več intervjujih konec avgusta 2012 strašil z bankrotom države. Ko so premierjeve prerokbe povzeli še tuji mediji, je bila Slovenija na milost in nemilost prepuščena finančnim trgom in Evropski komisiji. Zahtevani donosi na slovenske obveznice so se močno povečali, pa čeprav je bil javni dolg še leta 2012 krepko pod najvišjo dovoljeno mejo, med drugim poudarja ekonomist Jože P. Damjan.

Bonitetne ocene Slovenije so zato padale, finančni trgi so ji zapirali vrata, Slovenija se je znašla na seznamu držav, ki so bile kandidatke za vstop v območje zloglasne evropske trojke.

Po razpadu Janševe koalicije je spomladi 2013 vlado prevzela Alenka Bratušek. Toda novopečena premierka je bila kmalu potisnjena v kot. Slovenija je bila od Evropske komisije prisiljena v diktirano sanacijo sistemskih bank, in to po modelu, ki ga je pripravila že prejšnja vlada.

V tem času je enega od naših virov obiskal Alessandro Papalardo, svetovalec ERC-ja, danes zaposlen pri skladu DDM, ki je leto prej brkljal po bankah. Predstavil mu je listo podjetij za prodajo. Spisek je vseboval vse potrebne podatke, predvsem take iz kreditnih map naštetih podjetij. Med temi podjetji so bili tudi Mercator, Krka, Gorenje, Elan, Cimos, Cinkarna Celje, Trimo, Studio Moderna, Adria Mobil … Na spisku so bila tudi podjetja, katerih terjatve se pozneje niso znašle na DUTB-ju.

Kako bo Državni zbor uredil plačilo izbrisov?

Medij: TV SLOVENIJA 1, Dne 21.05.2019, Oddaja: TV DNEVNIK 1 ob 19.00 Čas: 19.07 Novinar: MARKO ŠTOR

DEJAN LADIKA (voditelj): Nekdanji imetniki podrejenih obveznic in bančnih delnic so po šestih letih od razlastitve v postopku sanacije bank, korak bliže k možnosti, da uveljavijo svoje pravice na sodiščih. Vladni predlog zakona o njihovem sodnem varstvu so ob prvi obravnavi podprle vse poslanske skupine, čeprav pričakujejo še nekatere popravke predloge. Banka Slovenije, ki naj bi morebitne odškodnine razlaščencem plačala, pa temu še vedno ostro nasprotuje.

Za ogled prispevka pritisnite TUKAJ ali na sliko.

MARKO ŠTOR (novinar): Vladi predlog zakona o sodnem varstvu razlaščencev sproža polemike predvsem pri vprašanju plačila odškodnin, če bo do njih prišlo. Večina poslancev se strinja z zapisanim predlogom, da bi slabo milijardo evrov pokrila Banka Slovenije.

MATEJ TONIN (NSi): Nenazadnje je imela Banka Slovenije precejšnjo vlogo tudi pri tem kako in na kakšen način se je rezalo te investitorje in zdi se, da je prav, da tudi prevzame del odgovornosti pri poplačilo škod.

METOD DRAGONJA (Ministrstvo za finance): Potrebno bo ponovno oceniti ali je Banka Slovenije pravilno ocenila finančno stanje bank v tistem obdobju.

MARKO ŠTOR (novinar): V Banki Slovenije temu predlogu seveda še vedno ostro nasprotujejo.

BOŠTJAN VASLE (guverner Banke Slovenije, 19.4.2019): Banka Slovenije bi, če bi bila zadolžena za pokrivanje kakršnekoli razlike, ki ni posledica naših napačnih dejanj, bi s tem kršila slovensko zakonodajo, kršila bi evropsko zakonodajo in zato je tudi Evropske centralna banka poslala tako oster odziv slovenski vladi.

MARKO ŠTOR (novinar): Predlog zakona ima podporo poslancev tudi glede možnosti vlaganja kolektivnih tožb.

ROBERT POLNAR (DeSUS): Pomembno pa je, da je podana zakonska možnost vsem potencialnim oškodovancem, da pridobijo podatke in se glede na njihovo vsebino odločijo za nadaljnje ukrepanje za tožbe.

MARKO ŠTOR (novinar): Razlaščeni posamezniki bi raje kot vlagali tožbe izgubljeni denar iskali v poravnalnih postopkih.

RAJKO STANKOVIČ (Društvo Mali delničarji Slovenije): Kjer bodo vsi zainteresirani delničarji in obvezničarji pristopili v to shemo, država bo določila načine in pogoje pod katerimi bo vsak posamezni instrument izplačala.

Kako so šefi NLB zaradi lastnih služb žrtvovali lastnike obveznic

Medij: SIOL Avtorji: Primož Cirman, Vesna Vuković Teme: bančna sanacija, mali delničarji, obvezničarji Datum: Ponedeljek, 13. maja 2019 Ura: 04.00 Vir: TUKAJ

Dokumenti iz kriminalistične preiskave sanacije bank razkrivajo, kako je takratna uprava NLB sedela na dveh stolih. Obremenjujejo tudi sedanjega prvega moža banke Blaža Brodnjaka, ki se z nadzornim svetom NLB že nekaj časa pogaja o dvigu plače.

Blaž Brodnjak, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB), že več let ni zadovoljen s svojo plačo. Rad opozarja, da so prejemki uprave NLB daleč od tržnih in nižji kot v lokalnih hranilnicah. O višji plači se je z nadzornim svetom začel pogajati po lanski privatizaciji banke.

Ta je bila neposredna posledica sanacije NLB, v katero je država konec leta 2013 na podlagi odločbe Banke Slovenije vložila 1,5 milijarde evrov. Takratno upravo banke je vodil Janko Medja, njen član pa je bil tudi Blaž Brodnjak. "Zaupanje strank in lastnikov nam nalaga veliko odgovornost," danes poudarjajo v NLB. Toda pred slabimi šestimi leti je bilo očitno drugače.

Med sanacijo NLB sta namreč država in Banka Slovenije razlastili imetnike njenih podrejenih obveznic in obrestnih kuponov, ki so v banki izgubili 257 milijonov evrov premoženja. Ne le, da v NLB takrat vlagateljev v obveznice niso poskušali zaščititi. Tedanja uprava njihovemu izbrisu ni ugovarjala, čeprav se je dobro zavedala, da gre pri sanaciji bank za operacijo, polno pomanjkljivosti in napak. Nanje je celo večkrat opozorila Banko Slovenije in ministrstvo za finance.

 

Kaj razkrivajo dokumenti, ki jih je pridobila policija

Vse to razkrivajo dokumenti, ki so jih kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) pridobili med preiskavo sumov, da je država konec leta 2013 v NLB vplačala za skoraj 300 milijonov evrov preveč kapitala. Njihovo vsebino objavljamo v nadaljevanju.

Boštjan Jazbec, nekdanji guverner Banke Slovenije Foto: STAKriminalisti so preiskavo konec lanskega leta zaključili z ovadbo, ki so jo vložili na specializirano državno tožilstvo. Kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic so osumili nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca in štiri nekdanje viceguvernerje: Stanislavo Zadravec CapriroloJaneza FabijanaDarka Bohneca in Mejro Festić. NLB naj bi pridobili 257 milijonov evrov premoženjske koristi, kar je enako vrednosti izbrisanih obveznic.

Med osumljenimi ni nikogar od tedanjih članov uprave. Toda iz dokumentov, ki smo jih na Siol.net dobili na vpogled, je razvidno, da je takratna uprava NLB med sanacijo bank dejansko ves čas sedela na dveh stolih. Poznejši razplet dogodkov nakazuje, da so bile njene odločitve pogojene le z enim interesom – ohranitvijo položajev. Za to je bila pripravljena žrtvovati tudi interese vlagateljev.

 

Prvi načrt NLB so raztrgali v Bruslju

Začetek zgodbe sega v pomlad 2013. Takrat je vodenje vlade prevzela Alenka Bratušek, ministrstva za finance pa Uroš Čufer. Nad Slovenijo je visela grožnja "trojke", nekakšne prisilne uprave Evropske centralne banke (ECB), Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF).

Takrat so se začele prve resnejše priprave na sanacijo bank, v katerih so se takrat zaradi krize in poka tajkunskih, delniških in nepremičninskih balonov nakopičila slaba posojila. Najprej je bilo treba ugotoviti, kako obsežna je sploh luknja v slovenskih bankah. NLB je maja 2013 Evropski komisiji predložila načrt sanacije, po katerem bi banka na novoustanovljeno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znano kot slabo banko, prenesla za dve milijardi evrov bruto terjatev po neto ceni 965 milijonov evrov.  NLB so v Bruslju raztrgali. Ocenili so, da dejanska vrednost teh terjatev znaša le 613 milijonov evrov, torej kar 375 milijonov evrov manj od ocene NLB. Kaj je bil razlog za tako velikansko razliko, ni znano. Po ugotovitvah kriminalistov v evropski komisiji namreč metode za takšen izračun niso razkrili.

 

Ko Medja in Brodnjak pišeta pisma

A v naši največji banki je prvič zazvonil alarm. Razlika med izračuni bi namreč pomenila, da se je za toliko povečala tudi potreba po svežem kapitalu v NLB, ki bi ga prispevala država. Alarm se je znova oglasil junija 2013, ko je evropska komisija slovenski strani predstavila metodologijo za ocenjevanje vrednosti premoženja NLB. Tudi po tej bi bila kapitalska luknja krepko višja od prvotno napovedane.

V NLB so se zato odločili ukrepati. Že julija 2013 sta Janko Medja in tedanji član uprave Archibald Kremser pisala Willu Newtonu, vodji projekta NLB v pisarni mednarodne revizijske hiše Deloitte v Londonu, ki je vodila pregled premoženja banke.

Opozorila sta ga, da:

  • je metodologija, ki jo uporabljajo tuji revizorji, "ekstremno konservativna",
  • pri ugotavljanju sedanje vrednosti sredstev upošteva tudi bodoče, torej šele potencialne izgube, zaradi česar je bila v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi.

Mesec dni kasneje je Medja na isto temo pisal Čuferju in novemu guvernerju Boštjanu Jazbecu, pod dopis pa se je tokrat podpisal Brodnjak. Opozorila sta na "napačen metodološki pristop", ki da bo vnaprej dal slabše, za banko in državo manj ugodne rezultate. "Ta ne vodi v realistični, ampak stresni scenarij, čeprav bi moral ta slediti šele naknadno," sta napisala v dopisu.

 

Dokazi: uprava NLB je nasprotovala Banki Slovenije

Medja in Brodnjak sta poudarila, da je zato "znesek dokapitalizacije precej negotov". "Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene," sta opozorila Medja in Brodnjak.

Daljši dopis sta zaključila z opozorilom, da bi lahko zaradi tega evropska komisija zelo verjetno Sloveniji "naložila strožje ukrepe glede NLB od prej pričakovanih in neformalno dogovorjenih". "Interni pregledi portfelja NLB kažejo, da je kapitalske zahteve za osnovni scenarij še vedno mogoče izpolniti s pričakovano dokapitalizacijo do 500 milijonov evrov," sta posebej poudarila Medja in Brodnjak.

Da bi lahko NLB normalno zadihala z "le" pol milijarde kapitala, sta torej oba vodilna menedžerja banke opozorila avgusta 2013. Jeseni istega leta se je uprava NLB podpisala pod devetmesečno bilanco, po kateri je imela NLB na zadnji dan septembra 2013 uradno pozitiven kapital v višini 835 milijonov evrov. V tistem času uprava banke prav tako ni zahtevala zaustavitve z delnicami in obveznicami NLB.

 

Vprašanje za milijardo: sta se motila Medja in Brodnjak ali Jazbec in Čufer?

Le štiri mesece pozneje po dopisu, ki sta ga podpisala Medja in Brodnjak, je Banka Slovenije izdala odločbo, s katero je za nazaj ugotovila, da naj bi imela NLB konec septembra 2013 v resnici 318 milijonov evrov negativnega kapitala – torej več kot milijardo manj kot v uradni bilanci NLB za isto obdobje. Kdo se je torej motil? Ali Banka Slovenije ali tedanja uprava NLB, v kateri je sedel tudi Brodnjak?

Kdaj bomo spregledali?

Medij: Mladina Avtorji: Borut Mekina Teme:  Sanacija bančnega sistema Datum: Petek, 10. maja 2019 Stran: 19 - 23 vir: TUKAJ  Za najavo članka pritisni: TUKAJ

Izsek iz članka novinarja Boruta Mekine iz Mladine.

Vemo, da je sanacija bank leta 2013 temeljila na lažnih podatkih. Kako dolgo bomo torej še ponavljali, da se moramo držati na tej podlagi sprejetih zavez?

Dokumenti slovenskih kriminalistov razkrivajo, da je evropska komisija neupravičeno zahtevala odprodajo slovenskih bank in podjetij. Zato ni več nobenega razloga, da bi še naprej izpolnjevali njene napačne zahteve.

Verjetno najboljša ponazoritev predanosti, pedantnosti in pridnosti slovenskih uradnikov je zakon o bančništvu. To je primer, ki ga ekonomist Jože Mencinger najraje omenja: dopolnjevanje bančne zakonodaje. Gre pa takole.

Prvi zakon o bankah in hranilnicah iz leta 1991, ko smo dobili tolar, je imel 5006 besed. Ko je leta 1999 nastajal drugi zakon o bančništvu, je bilo že gotovo, da bo Slovenija skupaj s preostalimi nekdanjimi socialističnimi državami vstopila v EU. Zakon je zato že vseboval vsebino različnih direktiv, ki so nastajale v EU in naj bi zagotavljale varno poslovanje bank. Zanj je bilo potrebnih 25.185 besed, petkrat več kot za prvega.

Za tretji zakon iz leta 2006 je bilo treba že 47.532 besed. To je bil zakon, ki je začel veljati, ko smo dobili evro in v katerega je Slovenija prepisala več direktiv, čeprav bi jih lahko zgolj povzela. Mencinger, bivši viceguverner Banke Slovenije, je tukaj že nehal šteti. Spraševal se je, ali kdo ta zakon danes sploh še razume. A če njegovo mučno delo zdaj nadaljujemo in preštejemo besede v vseh kasnejših novelah zakona po letu 2006, tudi najpomembnejši iz septembra 2013, ko je evropska komisija Slovenijo pripravljala na dokapitalizacijo bank, pridemo do zadnje, najbolj aktualne in najbolj impozantne številke. Ta zakon danes obsega že 82 tisoč 807 besed. Zapisanih v 408 členih zakona. In je 16-krat daljši od prvega iz leta 1991.

Ko smo prejšnji teden v Mladini objavili, kaj so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) razkrili v dve in pol leta trajajoči preiskavi sanacije bank iz leta 2013, smo številne podrobnosti iz ovadbe zoper prvoosumljenega nekdanjega guvernerja Banke Slovenija Boštjana Jazbeca izpustili. Recimo tisto, kako na drugi strani vladavino prava razume evropska komisija. Naj povzamemo: evropska komisija je tedaj na vsak način, zaradi svojih razlogov, hotela napihniti slovensko bančno luknjo, slovenski uradniki pa so se sklicevali na podzakonski akt zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank iz decembra 2012, na tako imenovano uredbo ZUKSB, ki je precej natančno opredeljevala, kako bi morala Slovenija vrednotiti naložbe, ki so jih prenašali na slabo banko.

Nižji uradniki evropske komisije, na čelu s Franckom Dupontom, so v tistem času slovenskim uradnikom kar sami pisali člene novega zakona o bančništvu, v katerega je Slovenija morala vnesti vse »eksperimentalne« ukrepe, ki za preostale članice EU niso veljali. Dobesedno narekovali so jim člen za členom. Uradnica komisije Sandrine Scheller je recimo slovenski vodji sektorja za finančni sistem Urški Cvelbar po elektronski pošti pisala: »Draga Urška, hvala za poslane prevode spremenjenih členov. Vidimo, da so bile naše splošne pripombe upoštevane, toda ostaja še število zadev, ki bi jih morali določiti pri nadaljnjem spreminjanju zakona o bančništvu.

Naši komentarji, ki se nam zdijo pomembni, so v priponki. « A četudi so bili slovenski uradniki še tako pedantni, še tako poslušni pri uporabi metode »copy & paste«, niti to ni bilo dovolj. Tudi v uredbo ZUKSB so zelo natančno prepisali vse EU-zahteve in na njeni podlagi zato arbitrarno vrednotenje slabih terjatev ni bilo mogoče. Zato je v nekem trenutku EU-komisija sporočila Sloveniji, kot piše v ovadbi, da bi bilo pa zdaj treba zakonodajo malce ukriviti, jo napraviti »manj zavezujočo« in kakšen člen zbrisati:

»Iz stališč predstavnikov EK je razvidno, da so predstavnikom Banke Slovenije predlagali, da iz Uredbe ZUKSB izvzamejo člene, ki določajo natančen način vrednotenja, in jih napišejo le kot usmeritve ali smernice za določanje prenosne cene, tako da bodo ta pravila ’manj zavezujoča in bodo omogočala popravke ter specifične rešitve’. Pomeni, da so predlagali manj določna pravna pravila (ali nenatančna), ki omogočajo, bolj arbitrarno določanje prenosnih cen, kar je skladno z njihovim poznejšim pristopom po prejemu NLB-jevega seznama t. i. DUTB terjatev, katerega so pregledali in mu znižali skupno vrednost za cca. 300 milijonov evrov, zaradi česar so potem imeli 9. 7. 2013 sestanek preko telekonference, na kateri predstavnik EK Benoit Mesnard ni znal točno utemeljiti odločitve EK.«

Kronologija zlagane dokapitalizacije

Tako so jo rekonstruirali kriminalisti NPU

  • 31. 12. 2012 – Uradni revizor na podlagi mednarodnih računovodskih standardov na ta dan ugotovi, da je imela NLB pozitivni kapital v višini 1,25 milijarde evrov.
  • 7. 1. 2013 – Zaradi preteklih dokapitalizacij bi morala NLB komisiji EU poslati seznam t. i. slabih terjatev, ki jih je banka nameravala predlagati za prenos na DUTB.
  • 15. 3. 2013 – Slovenija sprejme uredbo ZUKSB, s katero je bila na podlagi dotedanje prakse EU in ECB predpisana metodologija (ali pravila) za izračun cen terjatvam, ki so jih banke nameravale predlagati za prenos na slabo banko.
  • 25. 3. 2013 – NLB na podlagi že omenjene uredbe in seznama slabih terjatev v načrtu prestrukturiranja predlaga evropski komisiji dokapitalizacijo v letu 2013, in sicer v znesku 375 milijonov evrov.
  • 13. 5. 2013 – Na ta dan se predstavniki slovenskih institucij (ministrstva, Banke Slovenije, NLB) v Bruslju udeležijo sestanka z evropsko komisijo, kjer ji predlagajo dokapitalizacijo NLB v prej navedeni višini. Sveženj obravnava tudi slovenska medresorska komisija. Evropska komisija sporoči, da se s predlogom ne strinja. Slovenija naj bi premoženje vrednotila previsoko. Na podlagi metodologije, ki je komisija ni želela razkriti, ta sporoči, da naj bi bilo premoženje vredno približno enkrat manj. Temu primerno višja bi morala biti tudi dokapitalizacija.
  • 15. 5. 2013 – Ker se Slovenija in komisija EU ne strinjata glede načina vrednotenja, komisija zahteva t. i. preglede kvalitete kreditnega portfelja slovenskih bank (AQR) in stresne teste. Novi način izračuna vrednosti premoženja začenja pripravljati neformalna »predstavnica« komisije EU v Sloveniji, svetovalna in revizorska družba Deloitte.
  • 5. 7. 2013 – Predstavniki ministrstva za finance in Banke Slovenije nasprotujejo novi »metodologiji« in nižanju vrednosti premoženja bank, ker ta ni skladna s slovensko zakonodajo oziroma uredbo. Komisijo opozarjajo predvsem, da ta uporablja likvidacijske cene, torej oblikuje cene pod predpostavko takojšnje razprodaje, čeprav je Slovenija ustanovila slabo banko in je nameravala slabe terjatve prodajati v daljšem obdobju vsaj petih let.
  • 10. 7. 2013 – Tudi vodstvo NLB se z novim pristopom ne strinja, člana uprave NLB Janko Medja in Arhibald Kremser pošljeta pismo predsedniku uprave Deloittte v London. Odgovora ne prejmeta.
  • 22. 7. 2013 – Sestane se ožji kolegij Sveta Banke Slovenije. Iz razprave je vidno, da naj bi dodatne zahteve evropske komisije pomenile, da bi se lahko znesek potrebne dokapitalizacije slovenskih bank dvignil na 1,2 milijarde evrov. Ker se na finančnem ministrstvu s komisijo več ne zmorejo sporazumeti, vlogo posrednika prevzame Banka Slovenije.
  • 7. 8. 2013 – Predsednik uprave NLB Janko Medja in član uprave Blaž Brodnjak v pismu finančnemu ministru in guvernerju Banke Slovenije opozarjata na metodološko in pravno vprašljive postopke. »V tem trenutku bi želeli opozoriti, da je tako znesek dokapitalizacije precej negotov. Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene,« zapišeta.
  • 9. 8. 2013 – Ker Banka Slovenije omahuje, ali naj v Frankfurt pošlje podatke o vrednosti in tipu obveznic NLB, ki so jih očitno nameravali izbrisati, ECB posredno opozori Banko Slovenije, naj začne »odprto sodelovati« in naj se neha sprenevedati.
  • 27. 8. 2013 – Uslužbenci Banke Slovenije pošljejo opozorilo družbi Oliver Wyman, ki je opravila stresne teste, da je Deloittova metodologija izračunavanja bančne luknje v nasprotju z v Sloveniji veljavnimi računovodskimi standardi.
  • 1. 9. 2013 – Članica nadzornega sveta NLB dr. Sergeja Slapničar, profesorica na Katedri za računovodstvo in revizijo ljubljanske Ekonomske fakultete, v elektronskem sporočilu guvernerju zapiše, da Deloittova metodologija ni skladna s slovenskim pravom. Ker Slapničarjeva Jazbeca vpraša, »ali ima vlada možnost izdati interpretacijo, ki bi malo razširila možnosti vrednotenja, ali pa bo potrebno spremeniti uredbo pred prenosi«, kriminalisti sklenejo, da so se slovenski predstavniki tedaj že sprijaznili s tem, da bo obveljala nezakonita metodologija, »in so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako pravno pokriti razlikovanje te sporne metodologije z metodologijo, predpisano s slovensko uredbo« in zakonom.
  • 12. 9. 2013 – Guverner Jazbec se sreča na dveh ločenih sestankih z evropskim komisarjem za gospodarske in denarne zadeve Joaquinom Almunio in s predstavnikom pristojnega direktorata komisije. Sporoči jim, da je metodologija, ki jo želi komisija uporabiti v Sloveniji, neprimerna oziroma »prenagljena «. Almunio odgovori, da mora Slovenija upoštevati napotke komisije in da odstopanja tukaj niso mogoča.
  • 18. 9. 2013 – Sledijo nova opozorila NLB o nezakonitosti uporabljene metodologije.
  • 26. 11. 2013 – Vrednost zahtevane dokapitalizacije je že znana. Elektronska komunikacija med vpletenimi že kaže, da so se ti začeli pripravljati in iskati poti, kako sporne izračune legalizirati. S tem vprašanjem se ukvarja celo finančni minister Uroš Čufer, ki 26. novembra na seji sveta Banke Slovenije pove, kot je mogoče razbrati iz zapisnika, »da ni pripravljen vložiti denarja, če bail-in ne bo prej urejen in uveljavljen. Problem po njegovem predstavlja tudi knjiženje rezultatov.«
  • 12. 12. 2013 – Na skupni tiskovni konferenci guverner Jazbec in minister Čufer sporočita, da bo država v dokapitalizacijo NKBM, NLB in Abanke vložila 3,012 milijarde evrov in da je celotni izračunani primanjkljaj skupaj osmih bank znašal 4,7 milijarde evrov.

 

Ali še drugače: ta primer lepo kaže, da za evropsko komisijo pravna država ni ravno svetinja, kar se je lepo pokazalo tudi v nadaljevanju sanacije bančnega sistema leta 2013, ko so uradniki EU poglabljali bančno luknjo, nižali vrednosti premoženja bank brez podlage, pri čemer so od slovenskih kolegov pričakovali ne samo vrhunsko ekonomsko aerobiko, ampak tudi pravne salto mortale – kršenje zakonodaje, zaradi česar so zdaj slovenski kriminalisti proti odgovornim tudi vložili kazensko ovadbo. A ta, zgoraj opisani primer Slovenije, ki se bolj papeško od papeža drži skupnih pravil, in primer »varuha« evropskih pogodb, evropske komisije, ki niti svojih pravil ne jemlje zares, je še toliko bolj poveden, če čas prevrtimo naprej, v dandanašnji čas.

Najpomembnejših odločitev v neki državi seveda ni mogoče v neskončnost sprejemati z argumentom, »ker smo se morali tako zavezati pri Evropski komisiji«.

Za ogled celotnega članka pritisni TUKAJ.

Syndicate content

Poslovne novice domačih časopisov in spletnih

Production by Sapiens, d.o.o.
Hosting by Sapiens, d.o.o.