Mediji o malih delničarjih

Planet TV oddaja Argument. Kazenska ovadba zaradi poteka bančne sanacije NLB, ki so jo kriminalisti in tožilstvo Nacionalnega preiskovalnega urada pisali več kot dve leti, je dolga slabih 100 strani. Policija v njej dokazuje, da naj bi vodstvo Banke Slovenije priredilo podatke, na podlagi katerih so podržavili NLB in pri tem domnevno nezakonito razlastili imetnike podrejenih obveznic, ki so skupno ostali brez 277 milijonov evrov. 

Za ogled oddaje Argument pritisni TUKAJ ali na sliko.

Ob tem so iz žepov državljanov vzeli tudi dodatno milijardo evrov, ki naj je NLB sploh ne bi potrebovala, in jo vrgli v našo največjo banko. Voditelj Mirko Mayer je v oddaji Argument soočil stališča treh sogovornikov in ob tem iskal odgovor na pereča vprašanja, kdo je lagal o stanju v največji državni banki in pod čigavim pritiskom je Banka Slovenije računala velikost bančne luknje. 

V oddaji Argument so gostili predsednika Društva Malih delničarjev Slovenije Rajka Stankoviča, takratnega poslanca v koaliciji in trenutnega člana stranke SMC Janija Möderndorferja in zastopnika 40 oškodovancev Aleša Kalužo. V studiu se je gostom pridružil tudi novinar Siol.net Primož Cirman.

Koga bremeni ovadba?

Portal plus je v začetku junija objavil ovadbo zoper nekdanje člane sveta Banke Slovenije (BS), ki so se decembra 2013 podpisali pod odločbo o prenehanju kvalificiranih obveznosti bank. Gre za postopek sanacije bančne luknje. 

Nacionalni preiskovalni urad (NPU) nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu in nekdanjim viceguvernerjem Stanislavi Zadravec Caprirolo, Mejri Festić, Janezu Fabijanu in Darku Bohnecu očita zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, s čimer naj bi NLB pridobili protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 277,38 milijona evrov - gre za višino izbrisanih podrejenih instrumentov banke.

Kriminalisti delo opravili korektno

Omenimo, da je bil Jani Möderndorfer v času bančne sanacije član takrat največje koalicijske stranke Pozitivne Slovenije, ki jo je vodila premierka Alenka Bratušek - v letu 2014 je sledil Bratuškovi, ki je ustanovila stranko Zavezništvo Alenke Bratušek, od tam pa je jeseni 2015 prestopil v SMC.   

Po mnenju Stankoviča kazenska ovadba dokazuje dejstvo, da smo Slovenci za bančno luknjo plačali mnogo več, kot je bilo treba. "Kot lahko razberete iz ovadbe, smo bili eni izmed predlagateljev tudi v Društvu Malih delničarjev Slovenije. Verjamemo, da so kriminalisti in delo opravili korektno," je dejal.

Möderndorfer, ki je v času bančne sanacije deloval kot poslanec koalicije, je pojasnil, da je bila takratna velika slovenska trojka - ta vzdevek se je prijel takratne premierke Alenke Bratušek, finančnega ministra Uroša Čuferja in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca - edina, ki je vedela, kaj se pravzaprav dogaja.

"Dejstvo pa je tudi, da noben poslanec - tako opozicije kot koalicije v državnem zboru - ni vedel oziroma ni bil seznanjen s tem, kako stvari potekajo," je še dodal.

Odvetnik Kaluža, zastopnik 40 oškodovancev, ki jim je Banka Slovenije z ukrepi neposredno vzela 250 milijonov evrov, je povedal, da sta bili v tej "mračni zgodbi" samo dve svetli točki; preiskovalna sodnica, ki je izdala nalog v preiskavi, in ovadba.

"Do teh premikov smo tavali v temi, saj so bili odgovori venomer enaki oziroma tajni. Šele ta dva dokumenta sta razkrila, da stvari niso tako brezhibne, kot so nas poskušali prepričati. Karkoli bo ugotovljeno v tej preiskavi, bo brez dvoma v veliko pomoč tudi kasneje v odškodninskih postopkih zoper Banko Slovenije."

Vodstvo NLB državi poročalo o pozitivni bilanci

Cirman je v oddaji Argument povedal, da je poročilo skrb vzbujajoče. "Skrbi nas lahko marsikaj. Najprej to, da je bilanca, ki je bila na dan 30. septembra 2013 prvotno objavljena, bila potrjena s strani banke. Nakar je bila predstavljena nova bilanca, kjer je bila ugotovljena diskrepanca za kar milijardo evrov. Kljub temu, če bi bilo to res, bi morala uprava NLB preprečiti oziroma zaustaviti trgovanje s finančnimi instrumenti, česar ni storila. Vendar to ni edini paradoks, ki se tu pojavlja," je dejal. 

"Iz ovadbe me je najbolj presenetila neverjetno aktivna vloga ministrstva za finance. Do zdaj smo bili venomer prepričani, da sta škarje in platno nosila izključno guverner Boštjan Jazbec in Banka Slovenije. Tu pa zdaj vidimo, da so dejansko odločilne poteze oziroma ukazi bili opravljeni s strani ministra Uroša Čuferja oziroma njegove ekipe," je še povedal Cirman.

Medij: Mladina Avtorji: Borut Mekina Teme:  Sanacija bančnega sistema Datum: Petek, 10. maja 2019 Stran: 19 - 23 vir: TUKAJ  Za najavo članka pritisni: TUKAJ

Izsek iz članka novinarja Boruta Mekine iz Mladine.

Vemo, da je sanacija bank leta 2013 temeljila na lažnih podatkih. Kako dolgo bomo torej še ponavljali, da se moramo držati na tej podlagi sprejetih zavez?

Dokumenti slovenskih kriminalistov razkrivajo, da je evropska komisija neupravičeno zahtevala odprodajo slovenskih bank in podjetij. Zato ni več nobenega razloga, da bi še naprej izpolnjevali njene napačne zahteve.

Verjetno najboljša ponazoritev predanosti, pedantnosti in pridnosti slovenskih uradnikov je zakon o bančništvu. To je primer, ki ga ekonomist Jože Mencinger najraje omenja: dopolnjevanje bančne zakonodaje. Gre pa takole.

Prvi zakon o bankah in hranilnicah iz leta 1991, ko smo dobili tolar, je imel 5006 besed. Ko je leta 1999 nastajal drugi zakon o bančništvu, je bilo že gotovo, da bo Slovenija skupaj s preostalimi nekdanjimi socialističnimi državami vstopila v EU. Zakon je zato že vseboval vsebino različnih direktiv, ki so nastajale v EU in naj bi zagotavljale varno poslovanje bank. Zanj je bilo potrebnih 25.185 besed, petkrat več kot za prvega.

Za tretji zakon iz leta 2006 je bilo treba že 47.532 besed. To je bil zakon, ki je začel veljati, ko smo dobili evro in v katerega je Slovenija prepisala več direktiv, čeprav bi jih lahko zgolj povzela. Mencinger, bivši viceguverner Banke Slovenije, je tukaj že nehal šteti. Spraševal se je, ali kdo ta zakon danes sploh še razume. A če njegovo mučno delo zdaj nadaljujemo in preštejemo besede v vseh kasnejših novelah zakona po letu 2006, tudi najpomembnejši iz septembra 2013, ko je evropska komisija Slovenijo pripravljala na dokapitalizacijo bank, pridemo do zadnje, najbolj aktualne in najbolj impozantne številke. Ta zakon danes obsega že 82 tisoč 807 besed. Zapisanih v 408 členih zakona. In je 16-krat daljši od prvega iz leta 1991.

Ko smo prejšnji teden v Mladini objavili, kaj so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) razkrili v dve in pol leta trajajoči preiskavi sanacije bank iz leta 2013, smo številne podrobnosti iz ovadbe zoper prvoosumljenega nekdanjega guvernerja Banke Slovenija Boštjana Jazbeca izpustili. Recimo tisto, kako na drugi strani vladavino prava razume evropska komisija. Naj povzamemo: evropska komisija je tedaj na vsak način, zaradi svojih razlogov, hotela napihniti slovensko bančno luknjo, slovenski uradniki pa so se sklicevali na podzakonski akt zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank iz decembra 2012, na tako imenovano uredbo ZUKSB, ki je precej natančno opredeljevala, kako bi morala Slovenija vrednotiti naložbe, ki so jih prenašali na slabo banko.

Nižji uradniki evropske komisije, na čelu s Franckom Dupontom, so v tistem času slovenskim uradnikom kar sami pisali člene novega zakona o bančništvu, v katerega je Slovenija morala vnesti vse »eksperimentalne« ukrepe, ki za preostale članice EU niso veljali. Dobesedno narekovali so jim člen za členom. Uradnica komisije Sandrine Scheller je recimo slovenski vodji sektorja za finančni sistem Urški Cvelbar po elektronski pošti pisala: »Draga Urška, hvala za poslane prevode spremenjenih členov. Vidimo, da so bile naše splošne pripombe upoštevane, toda ostaja še število zadev, ki bi jih morali določiti pri nadaljnjem spreminjanju zakona o bančništvu.

Naši komentarji, ki se nam zdijo pomembni, so v priponki. « A četudi so bili slovenski uradniki še tako pedantni, še tako poslušni pri uporabi metode »copy & paste«, niti to ni bilo dovolj. Tudi v uredbo ZUKSB so zelo natančno prepisali vse EU-zahteve in na njeni podlagi zato arbitrarno vrednotenje slabih terjatev ni bilo mogoče. Zato je v nekem trenutku EU-komisija sporočila Sloveniji, kot piše v ovadbi, da bi bilo pa zdaj treba zakonodajo malce ukriviti, jo napraviti »manj zavezujočo« in kakšen člen zbrisati:

»Iz stališč predstavnikov EK je razvidno, da so predstavnikom Banke Slovenije predlagali, da iz Uredbe ZUKSB izvzamejo člene, ki določajo natančen način vrednotenja, in jih napišejo le kot usmeritve ali smernice za določanje prenosne cene, tako da bodo ta pravila ’manj zavezujoča in bodo omogočala popravke ter specifične rešitve’. Pomeni, da so predlagali manj določna pravna pravila (ali nenatančna), ki omogočajo, bolj arbitrarno določanje prenosnih cen, kar je skladno z njihovim poznejšim pristopom po prejemu NLB-jevega seznama t. i. DUTB terjatev, katerega so pregledali in mu znižali skupno vrednost za cca. 300 milijonov evrov, zaradi česar so potem imeli 9. 7. 2013 sestanek preko telekonference, na kateri predstavnik EK Benoit Mesnard ni znal točno utemeljiti odločitve EK.«

Kronologija zlagane dokapitalizacije

Tako so jo rekonstruirali kriminalisti NPU

• 31. 12. 2012 – Uradni revizor na podlagi mednarodnih računovodskih standardov na ta dan ugotovi, da je imela NLB pozitivni kapital v višini 1,25 milijarde evrov.
• 7. 1. 2013 – Zaradi preteklih dokapitalizacij bi morala NLB komisiji EU poslati seznam t. i. slabih terjatev, ki jih je banka nameravala predlagati za prenos na DUTB.
• 15. 3. 2013 – Slovenija sprejme uredbo ZUKSB, s katero je bila na podlagi dotedanje prakse EU in ECB predpisana metodologija (ali pravila) za izračun cen terjatvam, ki so jih banke nameravale predlagati za prenos na slabo banko.
• 25. 3. 2013 – NLB na podlagi že omenjene uredbe in seznama slabih terjatev v načrtu prestrukturiranja predlaga evropski komisiji dokapitalizacijo v letu 2013, in sicer v znesku 375 milijonov evrov.
• 13. 5. 2013 – Na ta dan se predstavniki slovenskih institucij (ministrstva, Banke Slovenije, NLB) v Bruslju udeležijo sestanka z evropsko komisijo, kjer ji predlagajo dokapitalizacijo NLB v prej navedeni višini. Sveženj obravnava tudi slovenska medresorska komisija. Evropska komisija sporoči, da se s predlogom ne strinja. Slovenija naj bi premoženje vrednotila previsoko. Na podlagi metodologije, ki je komisija ni želela razkriti, ta sporoči, da naj bi bilo premoženje vredno približno enkrat manj. Temu primerno višja bi morala biti tudi dokapitalizacija.
• 15. 5. 2013 – Ker se Slovenija in komisija EU ne strinjata glede načina vrednotenja, komisija zahteva t. i. preglede kvalitete kreditnega portfelja slovenskih bank (AQR) in stresne teste. Novi način izračuna vrednosti premoženja začenja pripravljati neformalna »predstavnica« komisije EU v Sloveniji, svetovalna in revizorska družba Deloitte.
• 5. 7. 2013 – Predstavniki ministrstva za finance in Banke Slovenije nasprotujejo novi »metodologiji« in nižanju vrednosti premoženja bank, ker ta ni skladna s slovensko zakonodajo oziroma uredbo. Komisijo opozarjajo predvsem, da ta uporablja likvidacijske cene, torej oblikuje cene pod predpostavko takojšnje razprodaje, čeprav je Slovenija ustanovila slabo banko in je nameravala slabe terjatve prodajati v daljšem obdobju vsaj petih let.
• 10. 7. 2013 – Tudi vodstvo NLB se z novim pristopom ne strinja, člana uprave NLB Janko Medja in Arhibald Kremser pošljeta pismo predsedniku uprave Deloittte v London. Odgovora ne prejmeta.
• 22. 7. 2013 – Sestane se ožji kolegij Sveta Banke Slovenije. Iz razprave je vidno, da naj bi dodatne zahteve evropske komisije pomenile, da bi se lahko znesek potrebne dokapitalizacije slovenskih bank dvignil na 1,2 milijarde evrov. Ker se na finančnem ministrstvu s komisijo več ne zmorejo sporazumeti, vlogo posrednika prevzame Banka Slovenije.
• 7. 8. 2013 – Predsednik uprave NLB Janko Medja in član uprave Blaž Brodnjak v pismu finančnemu ministru in guvernerju Banke Slovenije opozarjata na metodološko in pravno vprašljive postopke. »V tem trenutku bi želeli opozoriti, da je tako znesek dokapitalizacije precej negotov. Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene,« zapišeta.
• 9. 8. 2013 – Ker Banka Slovenije omahuje, ali naj v Frankfurt pošlje podatke o vrednosti in tipu obveznic NLB, ki so jih očitno nameravali izbrisati, ECB posredno opozori Banko Slovenije, naj začne »odprto sodelovati« in naj se neha sprenevedati.
• 27. 8. 2013 – Uslužbenci Banke Slovenije pošljejo opozorilo družbi Oliver Wyman, ki je opravila stresne teste, da je Deloittova metodologija izračunavanja bančne luknje v nasprotju z v Sloveniji veljavnimi računovodskimi standardi.
• 1. 9. 2013 – Članica nadzornega sveta NLB dr. Sergeja Slapničar, profesorica na Katedri za računovodstvo in revizijo ljubljanske Ekonomske fakultete, v elektronskem sporočilu guvernerju zapiše, da Deloittova metodologija ni skladna s slovenskim pravom. Ker Slapničarjeva Jazbeca vpraša, »ali ima vlada možnost izdati interpretacijo, ki bi malo razširila možnosti vrednotenja, ali pa bo potrebno spremeniti uredbo pred prenosi«, kriminalisti sklenejo, da so se slovenski predstavniki tedaj že sprijaznili s tem, da bo obveljala nezakonita metodologija, »in so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako pravno pokriti razlikovanje te sporne metodologije z metodologijo, predpisano s slovensko uredbo« in zakonom.
• 12. 9. 2013 – Guverner Jazbec se sreča na dveh ločenih sestankih z evropskim komisarjem za gospodarske in denarne zadeve Joaquinom Almunio in s predstavnikom pristojnega direktorata komisije. Sporoči jim, da je metodologija, ki jo želi komisija uporabiti v Sloveniji, neprimerna oziroma »prenagljena «. Almunio odgovori, da mora Slovenija upoštevati napotke komisije in da odstopanja tukaj niso mogoča.
• 18. 9. 2013 – Sledijo nova opozorila NLB o nezakonitosti uporabljene metodologije.
• 26. 11. 2013 – Vrednost zahtevane dokapitalizacije je že znana. Elektronska komunikacija med vpletenimi že kaže, da so se ti začeli pripravljati in iskati poti, kako sporne izračune legalizirati. S tem vprašanjem se ukvarja celo finančni minister Uroš Čufer, ki 26. novembra na seji sveta Banke Slovenije pove, kot je mogoče razbrati iz zapisnika, »da ni pripravljen vložiti denarja, če bail-in ne bo prej urejen in uveljavljen. Problem po njegovem predstavlja tudi knjiženje rezultatov.«
• 12. 12. 2013 – Na skupni tiskovni konferenci guverner Jazbec in minister Čufer sporočita, da bo država v dokapitalizacijo NKBM, NLB in Abanke vložila 3,012 milijarde evrov in da je celotni izračunani primanjkljaj skupaj osmih bank znašal 4,7 milijarde evrov.

Ali še drugače: ta primer lepo kaže, da za evropsko komisijo pravna država ni ravno svetinja, kar se je lepo pokazalo tudi v nadaljevanju sanacije bančnega sistema leta 2013, ko so uradniki EU poglabljali bančno luknjo, nižali vrednosti premoženja bank brez podlage, pri čemer so od slovenskih kolegov pričakovali ne samo vrhunsko ekonomsko aerobiko, ampak tudi pravne salto mortale – kršenje zakonodaje, zaradi česar so zdaj slovenski kriminalisti proti odgovornim tudi vložili kazensko ovadbo. A ta, zgoraj opisani primer Slovenije, ki se bolj papeško od papeža drži skupnih pravil, in primer »varuha« evropskih pogodb, evropske komisije, ki niti svojih pravil ne jemlje zares, je še toliko bolj poveden, če čas prevrtimo naprej, v dandanašnji čas.

Najpomembnejših odločitev v neki državi seveda ni mogoče v neskončnost sprejemati z argumentom, »ker smo se morali tako zavezati pri Evropski komisiji«.

Za ogled celotnega članka pritisni TUKAJ.

Medij: Finance Avtorji: Matej Kačič Teme:  mali delničarji Datum: Sreda, 17. april 2019 Stran: 12

Link do članka: TUKAJ

Dividende prihajajo. Koliko pa stane, da nam jih nakažejo?

Kmalu bodo vlagatelji dobili prve dividende na svoje borznoposredniške račune. 

Za denimo, izplačilo tisočaka boste poleg 25% (250 evrov) plačali še od 4,31 do 11,56 evra 

stroškov svoji borznoposredniški hiši. 

Preverili smo tudi, kakšne dividende lahko pričakujemo letos

Vremensko muhasti april je mesec, ko se na obrazih delničarjev zariše nasmešek. Seveda, začenjajo se sklici skupščin domačih podjetij, na dnevnem redu pa je pogosto tudi najzanimivejša točka - delitev dobička v obliki dividend.

Predlog sklepa je naveden v bruto znesku, na vaš račun pa bo zaradi davka in stroškov kapnilo občutno manj denarja. Če vas pri vsem skupaj kaj potolaži, vam za prejem dividend na račun načelno ni treba storiti nič. Delničarji po novem dividende in druga izplačila od vrednostnih papirjev prejemajo na borznoposredniške račune, in ne več neposredno od borzne družbe na bančni račun.

Borznoposredniška družba (BPH) tako poskrbi za to, da vas obvesti o izplačilu, poskrbi za odtegljaj davka (25 odstotkov), plačilo provizije Centralni klirinško-depotni družbi (KDD) in obračuna tudi svoje stroške. Ti pa so zelo različni.

Preverili smo, koliko vam BPH nakaže na vaš trgovalni račun od tisoč evrov bruto dividende. Pri NKBM in SKB je ta strošek izplačila fiksen in znaša štiri oziroma pet evrov, pri drugih pa je odvisen od višine dividend (recimo odstotek ali 1,5 odstotka od vednosti izplačila).

Pozor! Nekateri obračunajo stroške od bruto vrednosti (pred plačilom davka), drugi od neto (po davku). Plačilo pa je omejeno z minimalno (od dva do štiri evre) in maksimalno višino (od 30 do 60 evrov). Višina stroška je odvisna tudi od vrste paketa, ki ga imate.

Kaj pa, če je izplačilo neto dividend nižje od stroška, ki ga obračuna BPH?

Iz cenika SKB sledi, da se v tem primeru nadomestilo ne obračuna. V NKBM obračunajo le strošek KDD oziroma skrbniške banke. Pri drugih se obračuna nadomestilo glede na višino dividende ali kupona. Strošek izplačila dividend ni vaš edini strošek Obračun ob izplačilu dividend pa ni edini strošek, saj BPH obračunavajo tudi nadomestilo za spremljanje, obveščanje in izvajanje korporacijskih akcij domačih izdajateljev. To se obračuna od povprečne vrednosti vrednostnih papirjev na začetku koledarskega leta za predhodno koledarsko leto.

Pri SKB, denimo, od 4.300 do 10 tisoč evrov vrednih vrednostnih papirjev obračunajo po 0,4 evra nadomestila na mesec. Z višjo vrednostjo se veča tudi nadomestilo, ob tem vas čakajo še stroški vodenja računa oziroma nadomestilo za vzdrževanje stanj vrednostnih papirjev, kjer si večino pogače odreže KDD. In prav tu je veliko območje sive cone, saj je strošek odvisen od velikosti vašega portfelja - na mesec! Nadomestilo za vzdrževanje stanj vrednostnih papirjev se obračunava za koledarski mesec kot zmnožek povprečne vrednosti vrednostnih papirjev za ta mesec ter ustreznega odmemega odstotka iz tarife KDD. Mesečna povprečna vrednost vrednostnih papirjev se izračuna kot seštevek dnevnih vrednosti vrednostnih papirjev, ki so na posamezen dan vpisani v dobro posameznega računa, deljen s številom dni v mesecu. Ne glede na vsa določila pa nadomestilo za vzdrževanje stanj vrednostnih papirjev ne more biti nižje od 0,32 evra na mesec za posamezen račun, torej 3,84 evra na leto.

In kakšne dividende je letos pričakovati?

Za ogled članka pritisnite TUKAJ.

Medij: Delo  Avtorji: Maja Grgič  Teme:  bančni izbrisi, obveznice, delničarji Datum: Sobota, 06. april 2019 Stran: 18

Sanacija bank Evropska centralna banka je v stališču podprla Banko Slovenije Ljubljana

Zahteva, da mora Banka Slovenije plačati morebitno odškodnino za bančne razlastitve ob zadnji sanaciji bank, ni v skladu s pravili o prepovedi monetarnega financiranja, v svojem mnenju o predlogu zakona o sodnem varstvu razlaščenih bančnih vlagateljev ugotavlja Evropska centralna banka (ECB). 

Koalicija namreč prav te dni usklajuje omenjeni predlog zakona, ki med drugim predvideva, da bodo lahko nekdanji delničarji in imetniki izbrisanih podrejenih obveznic saniranih bank odškodninsko tožili Banko Slovenije, ki naj bi plačala tudi morebitno odškodnino. Banka Slovenije temu plačilu nasprotuje, ker da bi šlo za monetarno financiranje, po pričakovanju pa je njihovo stališče v mnenju o predlogu zakona podprla tudi ECB. 

Plačilo je naloga države

Ta med drugim navaja, da bi bili razlaščenci do nadomestila upravičeni le, če bi se izkazalo, da so bili na slabšem, kot če bi šla banka v stečaj. Pri tem ECB izpostavlja, da bi bilo takšno financiranje naloga države in ne Banke Slovenije. ECB še opozarja, da tokratna različica zakona v nasprotju s prejšnjo naši centralni banki ne omogoča, da bi lahko v sodnem postopku državi dokazala, da ni odgovorna za odškodnine, povezane z izrednimi ukrepi.

Nadalje ECB, ki jo vodi Mario Draghi, opozarja na finančno neodvisnost BS, kar pomeni, da članice centralnih bank ne smejo spraviti v položaj, kjer bi imele nezadostne rezerve in kapital. Ker ima BS po zadnjih podatkih 909 milijonov evrov rezerv, izbrisov pa je bilo za 960 milijonov evrov, bi, tako ECB, »v najslabšem primeru to pomenilo, da bi BS ostala brez večine pomembne vsote njenih rezerv, kar bi negativno vplivalo na njene finančne vire in finančno neodvisnost«.

Zaupnost podatkov 

ECB pomislek izraža tudi glede razkrivanja podatkov o stresnih testih in pregledu premoženja posameznih bank, ki da so zaupne narave. »Razkritje stresnih testov brez zaupnih informacij bi moralo biti omejeno le na delničarje in kreditodajalce, ki so jih izredni ukrepi Banke Slovenije neposredno prizadeli,« so zapisali. Hkrati so poudarili, da je ocena zdravja naših bank potekala pod okriljem ECB in pravil evropske regulative. V ECB menijo, da presoja ustreznosti ocen o takratnem stanju v bankah skupaj z metodologijo ne sodi v pristojnost nacionalnih sodišč, ampak lahko to presoja le Sodišče EU. 

Postopek na ESČP