Društvo MDS se strinja z navedbami Državnega ki se v izjavi odzival na navedbe Vlade ter vztraja pri zatrjevani protiustavnosti. Zastopa stališče, da je zaradi nedodelanosti in odprtih vprašanj dejansko nemogoče izvrševanje zakona na ustavnoskladen način in da bi bilo treba ZPSIVKOB v celoti razveljaviti.
Ljubljana, 17. april 2020
Izjava Državnega sveta z dne 16. april 2020
Državni svet je vložil zahtevo za presojo ustavnosti Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) ter predlagal začasno zadržanje izvajanja zakona in prednostno obravnavanje zadeve.
Vlada je nato podala svoje mnenje, Ustavno sodišče pa je Državni svet pozvalo, da se izjavi na podane trditve vlade, ki v svojem mnenju poudarja, da je bila neustavnost ugotovljena zgolj v zvezi s pravico do dostopa do podatkov, dokaznim bremenom in možnostjo kolektivnega uveljavljanja sodnega varstva. V zvezi z zatrjevanimi neskladji z Ustavo je Vlada podala svoje stališče pri naslednjih problemskih sklopih: omejevanje možnosti uveljavljanja pavšalnega nadomestila, omejevanje najvišjega zneska nadomestila, omejevanje najvišjega zneska odškodnine, javna objava podatkov o tožnikih in zbiranje in obdelava osebnih podatkov zaradi dostopa do dokumentov v virtualni podatkovni sobi, pravno sredstvo zoper odločbo Banke Slovenije, izdano v zvezi s pavšalnim nadomestilom, učinkovitost sodnega varstva, vključitev Republike Slovenije kot stranskega intervenienta, nadzor nad izvajanjem tretjega odstavka 23. člena ZPSVIKOB.
V izjavi se Državni svet odziva na navedbe Vlade ter vztraja pri zatrjevani protiustavnosti. Zastopa stališče, da je zaradi nedodelanosti in odprtih vprašanj dejansko nemogoče izvrševanje zakona na ustavnoskladen način in da bi bilo treba ZPSIVKOB v celoti razveljaviti
Državni svet pri tem opozarja, da zakon vlagatelje, ki so v bistveno enakem položaju, obravnava različno, obenem pa druge vlagatelje, ki so (bili) v bistveno različnem položaju, obravnava enako. Izraža razumevanje potrebe, da se upošteva socialni element, vendar ocenjuje, da uporabljeno merilo ni primerno in ne zagotavlja zaščite socialno šibkejše stranke. Nasprotuje takšni razlagi odločbe U-I-295/13, ki bi pomenila uporabo samo posameznih določb insolvenčne zakonodaje (npr. glede javnih objav) in spregledanje ostalih določb (npr. glede vrstnega reda poplačila upnikov). Vztraja pri stališču, da omejitev pavšalnega nadomestila v absolutnem znesku pomeni kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave, saj bodo nekateri procentualno izgubili bistveno več kot drugi, in se zavrača teza Vlade, da gre pri pavšalnem nadomestilu za poravnavo. Opozarja, da glede na naravo obravnavanih podrejenih instrumentov in insolvenčno zakonodajo premoženjsko škodo nekdanjih imetnikov ne more predstavljati denarni znesek, ki je bil namenjen nakupu, niti knjigovodska vrednost kupljenih instrumentov, ampak bi bilo pri ugotavljanju vrednosti terjatve iz izbrisanih podrejenih obveznic treba izhajati iz njihove vrednosti ob zapadlosti.
Opozarja, da je v pravni položaj nekdanjih imetnikov bilo poseženo z izdajo odločb Banke Slovenije leta 2013 in je zato glede odškodninske ali druge odgovornosti v zvezi s temi odločbami, treba uporabiti takrat veljavne predpise. V zvezi z javno objavo podatkov o tožnikih in zahtevku opozarja na vsebino pojma »javni interes« in tega postavlja v odnos s pravico do informacijske zasebnosti ter poudarja, da predpisana ureditev ni sorazmerna z zasledovanim ciljem. V zvezi z zbiranjem in obdelavo podatkov o osebah, ki izpolnjujejo pogoje, da bi dostopale v virtualno podatkovno sobo, opozarja na poseg v informacijsko zasebnost teh oseb, ter na načelo omejitve namena, ki zahteva, da se podatke uporablja samo za namen za katerega so bili zbrani. Pri vprašanju pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije o pavšalnem nadomestilu opozarja, da pri izpostavljenem vprašanju ne gre samo za vprašanje, ali bi se podatki, ki bi jih predložil vlagatelj, razlikovali od podatkov, ki bi jih pridobila BS po uradni dolžnosti, ampak tudi za vprašanje možnosti odprave očitnih napak že v postopku pred BS in zadostnosti določbe četrtega odstavka 5. člena ZPSVIKOB za dostop BS do podatkov, ki so davčna skrivnost.
V zvezi z možnostjo predodelitve spisov med sodišči opozarja na določbo 29. člena ZPSVIKOB o obveznem združevanju pravd, ki omejuje možnosti za določitev drugega pristojnega sodišča v zadevah po ZPSVIKOB ter da bi v primeru predodelitve (celotne) združene pravde prišlo do zmanjšanja koncentracije in do (ponovne) razpršitve. Ponovno opozarja na nedorečenost in nejasnost izpodbijanih določb ter spornost z vidika celovitosti pravnega reda RS. Vztraja, da je interes RS za intervencijo v postopku zgolj ekonomski. Ponovno opozarja, da bo BS, skladno z 41. členom ZPSVIKOB imela pristojnost prekrškovnega organa, pri čemer bo odločala o tem, ali je pravna ali fizična oseba, s katero je v sporu storila prekršek, in bo imela možnost izreči visoko denarno globo, kar pomeni kršitev videza nepristranskosti, hkrati pa predstavlja nedopusten pritisk na drugo.
