Na Ustavno sodišče smo 3.6.2016 naslovili predlog za začasno zadržanje z namenom zadržanja teka zastaralnih rokov za vložitev odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije ter zoper poslovne banke in člane njihovih uprav. Z ozirom na to, da Ustavno sodišče še ni odločilo o več pobudah za oceno ustavnosti določb Zakona o bančništvu povezanih z izrednimi ukrepi prenehanja delnic in podrejenih obveznic bank, prvih vloženih že v začetku decembra 2013, smo ocenili, da je sedaj že skrajni rok za začetek priprave odškodninskih tožb.
Radi bi izpostavili, da vprašanje ustavnosti Zakona o bančništvu z vidika zagotavljanja pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije in učinkovitosti odškodninskega sodnega varstva sploh ni predmet presoje pred Sodiščem EU, zaradi česar bi o ustavnosti navedenih določb, to je zlasti 347. in 350.a člena Zakona o bančništvu, Ustavno sodišče že lahko odločilo. Razumemo, da je zaradi celovitosti odločanja o zadevi postopek prekinilo tudi v tem delu, vendar na drugi strani pričakujemo, da bo pobudnikom s hitrim odločanjem o njihovem predlogu za začasno zadržanje in dejanskim zadržanjem teka zastaralnih rokov dejansko tudi omogočilo pravico do učinkovitega sodnega varstva. Menimo, da imetniki kvalificiranih obveznosti bank pred odločitvijo Ustavnega sodišča o predmetu odločanja, to je ustavni skladnosti izpodbijanih določb ZBan-1, nimajo učinkovitega sodnega varstva svojih pravic pred rednimi sodišči. Zanje pa tudi odločitev o začasnem zadržanju teka zastaralnih rokov zgolj 3 mesece pred iztekom rokov (torej šele v času jesenskega zasedanja Ustavnega sodišča, na kar je nakazalo Ustavno sodišče samo) pomeni neučinkovito procesno sredstvo predloga za začasno zadržanje in s tem še dodatno kršenje ustavnih pravic pobudnikov, saj je zanje zgolj 3 mesečni rok za pripravo tožb prekratek in bodo morali k pripravi odškodninskih tožb pristopiti celo nevedoč, ali bo njihovemu predlogu za začasno zadržanje ugodeno ali ne.
Ob tem je treba po našem mnenju izpostaviti tudi popolno nepotrebnost vlaganja neučinkovitih in preuranjenih tožb pred rednimi sodišči ter s tem še dodatno obremenjevanje že tako obremenjenega sodnega aparata s postopki, ki že brez tega včasih le s težka vsem strankam zagotavlja pravico do sojenja v razumnem roku.