Cvičkova dežela brez tajkunov

Medij: Nedeljski dnevnik Avtorji: Brankovič Uroš Teme: Mali delničarji, ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 17. 05. 2009  Stran: 3

NA DOLENJSKEM SO Z JANIČARJI OBRAČUNALE MAME, S TAJKUNI MILOŠ KOVAČIČ, CVIČEK JIM DOBRO USPEVA, PA IMAJO S KRIZO MANJ TEŽAV

Če bi šefi iz podjetij počasneje in manj nosili, bi ohranili veliko delovnih mest -Kriza je pogosto le izgovor, ko koga zamika mešetarjenje z nepremičninami - Kaj bi se zgodilo, če bi si šef Krke zaželel postati tajkun.

Slovenijo so na samostojno pot pospremili tudi časopisni naslovi »Marija k sebi consulting« , » Drhal pa veselo krade naprej«, »Svinje pri koritu« in podobni. Mož, ki je iz njih diplomiral in napovedal tajkunstvo, še preden je ta pojem zavel po deželi, zdaj vodi novomeški turizem. Šli smo pogledat, ali med vinorodnimi dolenjskimi griči res nimajo niti enega pravega tajkuna in zakaj mednje ni privršal ponekod tako uničujoč kadrovski cunami Janševe vlade. Preverili smo tudi vsebino gesla »Zoper krizo cviček na mizo«.

Labodji spev

»Z vztrajanjem pri sodobnih pristopih in s poudarkom na marketingu, oblikovanju in razvoju Labod vztraja in se prilagaja trgu že več kot osemdeset let. Tudi danes ostaja pomembna slovenska blagovna znamka,« piše na spletni strani novomeškega tekstilnega podjetja Labod. A to žal več ne drži, odkar so delničarji pred mesecem dni izglasovali likvidacijo podjetja. Sedanja glavna izvršna direktorica Laboda Ana Založnik pojasnjuje: »Težave Laboda niso od danes. Nekdaj eminentna družba z več kot 2000 zaposlenimi in velikim trgom bivše Jugoslavije se je na krčenje trga v preteklosti odzvala le z zmanjševanjem števila zaposlenih, ni pa se notranje preoblikovala. Ohranila je zastarele procese oblikovanja in izdelave lastne kolekcije na energetsko potratni opremi na lokaciji v Novem mestu. Labod že osem let posluje z izgubo, ogromna obratna sredstva so vezana v zalogah in neizterljivih terjatvah na trgih bivše Jugoslavije. Redna likvidacija družbe po zakonu o gospodarskih družbah ne pomeni stečaja, kot zmotno pišejo mediji. Zaradi naglega upada naročil so se iz podobnih razlogov za likvidacijo odločili lastniki številnih drugih podjetij v tekstilni branži, saj s tem lahko poplačajo svoje upnike in se stečaju izognejo. To so Kroj Modna konfekcija Škofja Loka, MTT Tekstil Maribor, Aquasava Kranj, Beti Moda, Svilanit Kamnik.« Je likvidacija torej Labodov »labodji spev«? »Ne, ker bodo naše prodajalne poslovale še naprej v okviru hčerinske trgovske družbe, dejavnost proizvodnje oziroma proizvodnega inženiringa pa se bo nadaljevala na že obstoječi lokaciji v Ljubljani.« Domače je boljše Malce drugačen pogled na te stvari ima sekretarka območnih Svobodnih sindikatov Majda Marolt: »Menedžerji iz okolja so po naših izkušnjah veliko boljši, razumejo ga, spoštujejo in mu vračajo. Z njim žive, dihajo, kar izrazito velja za podjetja, kot sta Krka in Trimo. V njih tudi najbolj skrbijo za izobraževanje, nič jih ne moti, če se kuharica odloči za tuje jezike, čeprav podjetja to neposredno ne zanima.« »Nanaša vrata jih potrka vsak dan več z odpovedmi v rokah. Več ali manj iz vseh dejavnosti so, obupani, ogorčeni, razočarani. Saj se delodajalci trudijo, najprej so bili na vrsti mlajši, s pogodbami za določen čas, za njimi starejši, ki bodo pokojnino lahko dočakali na zavodu. Najhuje je v Beli krajini tekstil, kovina, kemija, vsi odpuščajo. V Labodu je kajpak dramatično, mali delničarji so že napovedali izpodbojno tožbo, a bojim se, da gre zgolj za podaljševanje agonije. Veste, Labod je bil res velik kolektiv, z velikimi objekti na velikih površinah. Lahko je v igri tudi kaj drugega. Kriza je pogosto le izgovor, ko koga zamika mešetarjenje z nepremičninami. Če bi šefi iz svojih podjetij malo bolj počasi in nekaj manj nosili, bi res kanček manj obogateli, a veliko delovnih mest bi dlje časa trajalo. Tu onih pravih tajkunov res nimamo. Takšnih, ki so znali čez noč in čez vse meje bogateti, bi pa kar nekaj našli. Še dobro, da imamo Krko. Je vzor urejene družbe, ki se gotovo na trgu racionalno vede, skrbi za stroške, a ima hkrati izjemen občutek za socialni dialog. Tudi za svoje okolje skrbi. Menedžerji iz okolja so po naših izkušnjah veliko boljši, razumejo ga, spoštujejo in mu vračajo. Z njim žive, dihajo, kar izrazito velja za podjetja, kot sta Krka in Trimo. V njih tudi najbolj skrbijo za izobraževanje, nič jih ne moti, če se kuharica odloči za tuje jezike, čeprav podjetjato neposredno ne zanima. Vladno subvencioniranje delovnega časa je pomagalo, ni dvoma, skrbi nas, kaj bo po tem. Naši ljudje so potrpežljivi, za delovno mesto so pripravljeni marsikaj potrpeti. Tudi to pomaga, da lahko kaj pridelajo doma. Če bi še delodajalci ► Franci Bratkovič: »Najbolj so na udaru panoge, ki proizvajajo izdelke za prosti čas in široko potrošnjo. 0 morebitnih stečajih naših podjetij pa nimam nikakršnih informacij. Podjetja, ki so najprej občutila zmanjševanje naročil, so temu primerno prilagodila svoj obseg poslovanja, žal tudi z manjšanjem števila zaposlenih.« ► Alojz Muhič, novomeški župan: »Recesija mimo nas ne bo šla, a se ji uspešno upiramo. Nekaj delovnih mest se zapre, a načrtujemo nova, tudi v novih podjetjih na področju projektive, financ, torej z visoko dodano vrednostjo. Dolenjska državi veliko daje, če bi le še Ljubljana malo zmanjšala razdaljo do nas!« ► Ivo Kuljaj: »Geslo Zoper krizo cviček na mizo je potuhtal kolega Mitja Volčič, zdaj je že ponarodelo. Čeprav priseljen Dolenjec je zaznal, kako je to izvrstno vino z zidanicami in vsem, kar se plete okoli tega, pomembno za te kraje.« znali delati z njimi, jih pripraviti na to, kaj jih čaka. Če bi bili, kot pravimo, le malo bolj človeški!« Miloš jih je nagnal Majdi pritrdi Ivo Kuljaj, ki vodi novomeški Zavod za turizem: »Saj so njega dni ustanovili kar podjetje in hodili po domovini direktorje učit, kako naj zavzamejo podjetja. Ustanovijo firmo mater, si jo prisvojijo, nanjo ročno prenesejo vse življenjske funkcije in skupinica šefov kaj hitro gladko pobere še firme hčerke. Tudi v Krko so prišli ti znanstveniki, a jih je legendami Miloš z njihovim ,modelom privatizacije' vred nagnal. Zato je Krka tako močna, saj njen denar ni šel v prevzem, ampak v razvoj, kadre, celo v turizem in pomoč okolju. Miloš je bil že tedaj preprosto legenda in vsi so mu sledili. Če bi si zaželel postati tajkun, bi šli mnogi po njegovi poti in Dolenjska bi bila danes ranljiva. Ko so nekateri rdečo petokrako (delo, znanje, tovarištvo, solidarnost, poštenost) konvertirali v dolarje, je bila že načeta. Uspela je precej mehko amortizirati šoke že zaradi omenjenega vzora pa tudi zato, ker ima večina delavcev doma nekaj zemlje, gozda. Tu je prava vsebina gesla ,zoper krizo cviček na mizo'. Pa v zidanicah, tem temelju gospodarstva in neprecenljive turistične perspektive. Ljubljana se je žal ne zaveda, ne zna je vključiti v evropske turistične tokove, še v zakon o prostorskem načrtovanju zidanic ne zna spraviti. Zdaj pridemo Dolenjci napast Ljubljano. Tokrat le s plakati za našo cvičkarijo. Dolenjsko okolje je tako zdravo, daje ukrotilo celo ,janičarje', kot so porekli preveč zagretim, delavce zatirajočim, a pred tujimi lastniki ponižnim domačim šefkom. Enemu je lastna mati prepovedala vstopiti v domačo hišo, če bo z delavci še počel takšne packarije, kot ji potožijo sosedje.« Z manj pohlepa Franci Bratkovič, direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine, je povzel naša paberkovanja: »Podjetji Labod in Beti Moda sta šli v stečaj, ostala podjetja v regiji so se dobro pripravila na te razmere in jedro našega gospodarstva je zdravo.« Kljub krizi? »Uporabljamo izraz zaostrene gospodarske razmere, ker neprestano tarnanje ne prepričuje kupcev. Velika sistema, Krka in Revoz, zaostreni položaj občutita manj, drugi so se prilagodili. « Adria Mobil je lani že zmanjšal število zaposlenih za 120 in letos naj bi jih za 140, povrh gre še za tretjinski padec trga avtodomov? »Še lani je v dolenjsko-belokranjski regiji celo primanjkovalo delavcev, letos slabše kaže. V zadnjih petih mesecih je dodatnih tisoč brezposelnih, 27.000 pa jih ima v regiji še delo. Vsi so se hitro zavedli spremembe na trgu in se prilagodili. Ta naša regija se zelo razlikuje od drugih v Sloveniji, kajti pri nas izrazitega ukvarjanja z lastninjenem ni bilo. Socialnega nemira nismo zaznali in medijsko odmevnih primerov tajkunizacije pri nas ne boste našli. Delodajalci v regiji delajo transparentno, predvsem z zaposlenimi, ti pa znajo ceniti to, da se podjetja ukvarjajo z razvojem in iskanjem novih trgov, ne pa z lastninjenjem. Tu ni bilo pohlepa po lastnini, očitno smo Dolenjci takšni, ker vemo, da delamo zase. Menedžerji v tem koncu Slovenije so očitno posebnost, ker ima večina podjetij stabilno strukturo in stabilni domači menedžment, ki se ne menja vsako popoldne. Vodstvene strukture so v podjetjih deset in več let, to pa vliva zaupanje, ne samo zaposlenih, ampak predvsem kupcev. Dobiček ni sam sebi namen. Namenjen je tudi razvoju, stimulaciji zaposlenih in na koncu seveda lastnikom. V regiji se je to praviloma spoštovalo.« O cvičku celo ustavni sodniki Novomeška tržnica je bila res popolnoma prazna, ampak saj ima vendar vsak Dolenjec vsaj svoj vrt, če ne že njive, sadovnjaka in kajpak vinograda. So pa bili polni gostilniški vrtovi, že dopoldne, med tednom. Na njih slišiš marsikaj. Denimo, da je bil Andrej Vizjak tisti, ki naj bi napravil tu največ škode. Po tistem, ko je bil brežiški župan, je kot minister v Janševi vladi največ denarja odpeljal v svojo občino. Zato je dolenjska prestolnica še vedno brez normalne cestne povezave s preostalo državo, čeprav je med statističnimi regijami po izvozni moči na slovenskem vrhu. Gre pa Janezu Janši menda zasluga, da Dolenjski danes bolje kaže. Do nje namreč njegov kadrovski cunami, ki je pustošil drugod po deželi, ni segel. Zaslužen je torej ravno toliko, kolikor ga ni bilo. Na srečo politiki iz prestolnice te regije niso opazili, niso se vmešavali v tukajšnjo politiko, še manj v gospodarstvo in takratne procese lastninjenja. Pred devetimi leti pa so se šli Dolenjci z državo pravo bitko za cviček. Celo ustavno sodišče je razpravljalo o tem, ali se sme vino cviček s priznanim tradicionalnim poimenovanjem pridelovati le na območju vinorodnega okoliša Dolenjska. Lani so uspeli zaščititi še oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja za vini sorte metliška črnina in belokranjec. Pripravljeni so zaščiti še kakšen svoj interes. Ta čas pa jih prosimo, da nam pišejo, če vedo za kakšnega pravega tajkuna med njimi. Mi smo ga zaman iskali. ■ Miloš Kovačič o vplivu cvička na dolenjsko ekonomijo: »V moji zidanici se je poslovnežem vsega sveta, sitim napornih strokovnih in poslovnih sestankov ter protokola, razvezala duša. Kozarček cvička ali dva pač pripomoreta k vzdušju.« Jože Colarič: »Menedžerji smo najeti in plačani od lastnikov, da vodimo podjetje in ga skozi posel oplemenitimo, ne pa da se ukvarjamo s tem, kako bi ga