Medij: Novi tednik Celje Avtorji: Intihar Janja Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 20. 11. 2014 Stran: 37
Kariero je začel kot finančnik v Liku Savinja, prvem podjetju v takratni Jugoslaviji, ki je šlo v stečaj. Končal jo je kot lastnik velike skupine PSZ, ki je pred kratkim prav tako končala v stečaju. Pravijo, da je hazarder, ki se je dvajset let igral z lastnino in delovnimi mesti, ob njegovi poslovni poti leži nekaj propadlih podjetij ter mnogo trgovskih in gostinskih lokalov, ki že nekaj let samevajo v središča Celja. Obsojen je na dve leti pogojne zaporne kazni, nad njim visi še nekaj ovadb. Za obsodbo še vedno trdi, da je konstrukt, bankrot skupine PSZ pa da je del velike zarote, ker želi nekdo za malo denarja priti do premoženja, ki ga je ustvarjal dvajset let.
Darko Zupane zase pravi, da je sanjač, a ga večina ni hotela razumeti. Niso ga razumeli že v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je po skoraj petnajstih letih odšel iz Gorenja in pustil dokaj dobro službo. »Vsi so se čudili zaradi te moje odločitve, vendar sem takrat, na začetku mojih štiridesetih let, potreboval nov izziv. Čutil sem, da sem dovolj poslovno in tudi človeško zrel, da poskusim nekaj novega. In tudi časi so bili pravi. Vse je bilo odprto, priložnosti je bilo ogromno. Žal pa me za vse, kar sem ustvaril, ni nikoli nihče pohvalil. Ves čas sem bil deležen le kritik,« pravi Darko Zupane.
Leta 2010 ste bili na lestvici sto najbogatejših Slovencev, z malo več kot 22 milijonov evrov premoženja ste zasedli 24. mesto. Danes je vaša skupina PSZ v stečaju, stečaj je doletel tudi družbo Hotel Marita, Avto Celje in Meja sta v prisilni poravnavi. Vaš imperij se je zrušil. Ste ogorčeni?
Ta lestvica bogatih je neumnost. Tistim, ki so jo sestavljali, sem povedal, da ne morem biti bogat, če imam na svojem transakcijskem računu minus. Naslednje leto me ni bilo več med bogatimi. Razlog, da sem sploh prišel na lestvico, je bila združitev vseh dejavnosti, s katerimi sem se ukvarjal, pod skupno streho. To je takrat pomenilo 42 milijonov evrov kapitala in 140 milijonov evrov prihodkov. Sicer pa zaradi stečaja PSZ nisem ogorčen. Sem pa zelo žalosten.
Skupino PSZ ste gradili dvajset let. Kakšen je sploh bil vaš cilj?
Čeprav mi marsikdo očita, da je mreža podjetij v skupini nepregledna, da je skupina nastajala stihijsko, to ni res. Že leta 1995 sem točno vedel, kaj želim doseči. Močno korporacijo namreč, močan pogodbeni koncem, ki se bo razvijal na treh področjih - trgovini z avtomobili, turizmu in proizvodnji hrane. Tem trem dejavnostim sem potem namenil vso pozornost in vanje tudi največ vlagal. Trgovino z avtomobili, kjer je bilo sprva osrednje podjetje Avto Celje, sem okrepil z nakupom podjetij Hvundai na Hrvaškem in v Srbiji in s tem postal pooblaščeni trgovec te znamke v jugovzhodni Evropi. Podjetja sem za 9 milijonov evrov kupil od Gorenja in nato zelo veliko vlagal zlasti v srbski trg, kjer smo leta 2007 v Beogradu zgradili velik poslovni center. Naložba je bila vredna kar 14 milijonov evrov. Na področju turizma je osrednjo naložbo predstavljal Hotel Marita v Portorožu, veliko je bilo tudi vlaganj v tako imenovano področje hrane oziroma v šentjursko podjetje Meja. Posledica nakupov podjetij in vlaganj vanje je bila seveda visoka zadolženost, ki je bila še leta 2012, kljub veliki krizi v trgovini z avtomobili, obvladljiva. Dolgove smo zmanjševali in so konec septembra letos znašali še približno 60 milijonov evrov.
»Poglejte, kaj je naredila Abanka, ki ima pri financiranju skupine PSZ le 25-odstotni delež. Januarja je predlagala stečaj Morite in PSZ ter odpoklicala vsa svoja posojila Avtu Celje, septembra pa je predlagala še prisilno poravnavo v Meji. A to še ni vse. Zadnje leto in pol sem na pogovorih s predstavniki Abanke doživel marsikaj. Zasmehovanje, poniževanje, cinične poglede. Enako je bilo na DUTB, kjer so me obravnavali kot kriminalca.«
Če kljub visoki zadolženosti niste imeli težav pri poslovanju, zakaj potem nenadoma takšen krah? Kaj se je zgodilo, da se je vaš poslovni imperij zamajal in se letos tudi zrušil?
Vsega je kriva Abanka, ki je, v to sem prepričan, zadnji dve leti pripravljala načrt, kako uničiti Zupančevo skupino PSZ. Lani spomladi sem se z bankami začel dogovarjati o reprogramiranju posojil, ki ga je NLB podprla, a je postavila pogoj, da se vključi še Abanka. Ta je zahtevala, da njena zunanja finančna hiša naredi analizo dolgoročne vzdržljivosti poslovanja PSZ. Analiza je bila ugodna, vendar ob predpostavki, da se z bankami dogovorimo za podaljšanje vračanja posojil in razumno obrestno mero. S predstavniki Abanke smo se potem pogovarjali kar nekaj mesecev, novembi'a pa so nam rekli, da analiza ni vredna nič in je le še za v koš. Prepričan sem, da so samo čakali na potrditev sprememb insolventne zakonodaje, ki omogočajo razlastitev delničarjev. To je kriminalni zakon in bi ga bilo treba čim prej prečistiti, če želimo slovenskemu gospodarstvu dobro. Skratka, konec leta 2013 je Abanka najprej odpoklicala malo manj kot 6 milijonov evrov posojila družbi Hotel Marita, nato je januarja letos zahtevala stečaj tega podjetja in tudi skupine PSZ, kasneje še Avta Celje, ki je potem končal v prisilni poravnavi, pred kratkim pa je prisilna poravnava doletela še Mejo. Po Abanki je julija letos svoja posojila odpoklicala še NLB in rešitve ni bilo več.
Ampak zakaj bi se Abanka spravila ravno na vašo skupino?
Ker je močna in ima bogat portfelj. Samo v hotel Marito, ki ima med portoroškimi hoteli največ lastnega zemljišča, smo vložili 18 milijonov evrov. Danes pa hotel ocenjujejo na skromne 4 milijone evrov. Bo prav zanimivo spremljati, kdo bo hotel kupil in koliko bo plačal zanj. Enako velja tudi za Mejo, ki je dobro in donosno podjetje. Vsa čast direktorju Romanu Gregornu, ki Mejo kljub krizi vodi zelo uspešno, a se je Abanka z Družbo za upravljanje terjatev bank odločila, da jo pošlje v »prisilko«. Zadaj ni nič drugega kot želja, da se znebi lastnikov.
Gre torej za zaroto?
Seveda, in to za težko zaroto. Za vsem stoji skupina ljudi, ki je povezana z Abanko, s slabo banko in z določenimi ocenjevalci premoženja. Vendar če se je to zgodilo samo meni, potem katastrofa ne bo velika. Velika bo, če se bo takšen scenarij zgodil celotnemu slovenskemu gospodarstvu. Kar nekaj časa sem bil prepričan, da bo vloga DUTB drugačna, da bo aktivno sodelovala pri ponovnem zagonu gospodarstva. Zdaj pa vidim, da gre le za razprodajo premoženja. Ne bom se čudil, če bodo to družbo z vsem terjatvami, ki jih je poceni prevzela, prodali kakšnemu investicijskemu skladu, najverjetneje skandinavskemu.
Zelo hvalite direktorja Meje Romana Gregoma. Zakaj ste potem, ko je podjetje šlo v prisilno poravnavo, sodišče prosili za soglasje, da ga zamenjate?
Vsak direktor ima v primeru prisilne poravnave pravico do ugovora. Vendar je DUTB, ki je prevzela nadzor v Meji, Gregornu zagrozila, da bo njegov morebiten ugovor obravnavala kot sovražno dejanje. Gregom se je v dobro zaposlenih in celega podjetja umaknil. Ker sem na vsak način hotel preprečiti »prisilko«, sem pač poskusil s predlogom o zamenjavi direktorja. Imenoval bi drugega, ki bi vložil ugovor, potem pa bi Gregoma spet postavil na njegovo staro mesto.
Takšnemu scenariju je težko verjeti. Bolj verjetno se zdi, da ste Gregoma pač hoteli kaznovati, ker ni ugovarjal uvedbi prisilne poravnave.
Res sem imel takšen načrt. Na Gregorna sploh nisem jezen, tako kot nisem nikoli bil jezen na nobenega od direktorjev družb, ki jih je obvladoval PSZ. Vsi so delali dobro.
Po pojasnilih bank je Meja pristala v prisilni poravnavi zaradi poroštev, ki jih je dala za posojila PSZ.
Grožnja, da bodo poroštva uničila Mejo, je za lase privlečena. V korporacijah, kakršna je PSZ, je običajno, da določene projekte podprejo vse družbe, ki jo sestavljajo. Poroštva so bila za posojilo, s katerim smo gradili center v Srbiji, dale pa so ga vse družbe.
Torej ne drži, kar vam očitajo tudi banke, da je PSZ izčrpaval vsa podjetja iz skupine?
Nikoli nisem nikogar izčrpaval. Če kdo v tej Sloveniji koga izčrpava, so to banke s svojimi oderuškimi obrestmi. V našem primeru je šlo samo za podporo pri vlaganjih, sicer pa je sledljivost vseh mojih naložb jasna, jasno je, kam je šel denar.
Kaj pa pravite na trditve DUTB, da ste podjetja iz skupine izčrpavali tudi za lastno korist?
To so neumnosti. Nobenega velikega premoženja nimam. Sem eden redkih, ki nima nobenega podjetja v tujini, in tudi eden redkih, ki v tujino ni nakazoval denarja. Izjema je bil le nakup ladje v Italiji, ki sem jo najprej kupil na svoje ime, nato sem jo prepisal na družbo Hotel Marita. V načrtu sem namreč imel, da bi s to ladjo vozili v Benetke hotelske goste.
So torej trditve, ki jih je mogoče slišati po Celju, da imate veliko avtomobilov in nepremičnine v tujini, čista laž?
Imam apartma v Grčiji, ki je stal 175 tisoč evrov. Plačal sem ga s posojilom, ki sem ga najel z ženo in s hčerko. Želel sem pač imeti nekaj za stara leta.
Poroštvo za to posojilo je morala dati Meja.
Res je. Vendar je to edini primer, da je eno od podjetij iz skupine bilo porok za moje osebno posojilo.
Večini še danes ni znano, od kod ste dobil toliko denarja, da ste lahko odkupili deleže nekaterih podjetij in začeli graditi svojo poslovno skupino. Pomeni začetek prodaja delnic Banke Celje družbi Gorenje Fining leta 1994, zaradi česar ste bili z Brankom Šibakovskim pogojno obsojeni zaradi zlorabe položaja in oškodovanja podjetja? Pridobili naj bi 63 tisoč evrov premoženjske koristi.
Ta obsodba je bila sramotna. Še vedno trdim, da je bil posel čist in da so me obsodili po krivem. Vse skupaj je bil konstrukt. Sicer pa sem osnovo, na kateri sem gradil svojo korporacijo, pridobil z lizing posli v začetku devetdesetih let. Z zaslužkom sem potem kupoval delnice bank, blagajniške zapise, državne obveznice, kasneje so prišla na vrsto podjetja.
Zaradi rasti vaše skupine je padlo kar nekaj žrtev. Mnogi v Celju pravijo, da ste pokopali lepo število podjetij - Turško mačko, Majolko, Modo, če naštejem samo nekatera. Potrošnika ste prodali Mercatorju.
Trgovska podjetja sem kupoval, ker sem hotel obuditi Merx v manjšem obsegu, ki bi bil protiutež velikim trgovinam. Zal mi načrt ni uspel. Za gostinska podjetja pa je treba reči, da so večinoma poslovala z izgubo in sčasoma sem se naveličal poravnavati njihove dolgove. Zato sem se odločil, da jih zaprem.
Prepričanje v Celju je drugačno. Podjetja naj bi kupovali zato, da bi poceni prišli do njihovih nepremičnin, ki so vse po vrsti na zelo elitnih lokacijah.
Ta podjetja in njihove nepremičnine v našem sistemu sploh niso imela pomembne vloge, saj so predstavljala le nekaj odstotkov celotnega premoženja. Z njimi se sploh nisem ukvarjal, to sem prepuščal direktorjem, ki očitno niso bili uspešni. Moja osrednja projekta sta bila Portorož in Hvundai, v katera sem skupaj vložil 40 milijonov evrov. Ob tako veliki naložbi res nisem mogel razmišljati še o tem, kaj bi bilo treba narediti s Turško mačko in kaj z Majolko. Saj sem imel ljudi, ki so bili za to plačani. Vendar moram poudariti, da smo tudi za lokale v Celju imeli nekaj načrtov, ki so žal padli v vodo. V Turško mačko sem vložil pol milijona evrov, a so denar namesto za posodobitev porabili za pokrivanje izgube. Iz nobenega od teh podjetij nisem črpal denarja, saj so bila nenehno v minusu.
Zakaj ste jih kupili, če so tako slabo poslovala?
Zagotovo ne zato, da bi jih uničil. Upal sem, da bo iz njih nastala dobra zgodba.
Celjanov ne zanimata hotel Marita in poslovni center Hvundai v Beogradu. Sprašujejo se, zakaj je zaprta Majolka z enim najlepših atrijev v mestu in zakaj že toliko let propada hotel Turška mačka.
Priznam, da sem zaradi drugih velikih načrtov zanemaril nepremičnine v središču Celja. Sem pač sanjal o drugih projektih. Vendar se zaradi tega ne počutim krivega. Še zlasti, ker sem vse prazne lokale ponujal celo v brezplačen najem za dve leti, a jih nihče ni hotel. Tudi meni je žal, ker v Turški mački ni več dalmatinskih večerov in v atriju Majolke literarnih srečanj. Morda se bo zdaj, ko so vso zadevo v roke vzele banke, kaj spremenilo. Vendar to ni več moja skrb.
Po vseh teh vaših propadlih zamislih lahko človek kar verjame tistim, ki pravijo, da ste pravzaprav hazarder, ki se že dolgo igra s podjetji in tudi z ljudmi.
(smeh) Veste, zakaj sem dobil oznako, da sem hazarder? Ker sem v času študija, ko sem eno leto pavziral, v Ojstrici pogosto igral karte. Najbrž se je mnogim zdela hazarderska tudi moja vizija o gradnji korporacije. Morda je na začetku res bilo malo hazardiranja in tudi igranja monopolija, ampak vizijo, kakšna bo moja korporacija, sem imel že leta 1996. Potem sem samo še delal, ne pa se igral.
Vam je bil pri tem za vzor Herman Rigelnik, ki je vodil Gorenje v času, ko ste tam delali?
Herman Rigelnik ni bil moj vzornik. Je pa res, da je bilo Gorenje moj navdih pri gradnji korporacije z različnimi dejavnostmi.
Za delovanje vašega poslovnega sistema so značilne tudi pogodbe o obvladovanju. So jih morala podjetja v skupini podpisati zato, da ste lažje obvladovali direktorje?
Takšne pogodbe dopušča Zakon o gospodarskih družbah. Šlo je pač za nivojsko vodenje, za lažje izvajanje strateških načrtov in ne za to, da bi s pogodbo pritiskal na direktorje.
Ampak zaradi teh pogodb o obvladovanju so morali direktorji podjetij podpreti vse vaše odločitve in sodelovati pri financiranju vseh naložb, tudi če se s tem niso strinjali.
Hočete reči, da sem bil diktator? Tega mi pa res ne more nihče očitati, saj sem vedno podpiral in spodbujal skupinsko delo, ki sem se ga naučil v Gorenju. Je pa res, da me direktorji marsikdaj niso razumeli. Nekateri od tistih, ki so zapustili skupino, me zdaj kritizirajo, pri tem pa pozabljajo, da so sami sprejeli veliko poslovnih odločitev, ki sem jih jaz le potrdil.
Je res, da ste iz svojih podjetij kar v plastičnih vrečkah odnašali denar?
To je še ena od neumnosti, ki kroži o meni. Nikoli nisem ničesar odnašal iz podjetij in tudi svoje račune sem vedno poravnal. To velja tako za hotel Marita kot za Medijske toplice, kjer sem vedno kupil karto za bazen. V Turško mačko pa sploh nikoli nisem šel niti jest.
V dvajsetih letih je bilo z vašim imenom ustanovljenih veliko družb. Sploh veste, koliko jih je bilo?
Saj jih ni bilo veliko. Morda v začetku devetdesetih, ko sem mislil, da bom aktivno sodeloval v privatizaciji in sem ustanovil družbo za upravljanje in nekaj skladov. Vendar sem leta 1998 nehal. Je pa res, da sem nekaj družb preimenoval in se morda zato zdi, da jih je bilo veliko.
Se je s stečajem skupine PSZ nehala vaša pot v poslovnem svetu?
Vsekakor. Mislil sem, da bo drugače, da bom po upokojitvi postal nekakšen supervizor in bom, tako kot je običaj v tujini, nadzoroval poslovni sistem. Očitno bom samo še upokojenec, čeprav mi še ni jasno, kaj bom sploh počel. Že zdaj sem zjutraj sam sebi v napoto.
Izgubili ste premoženje, ki ste ga spravljali na kup kar dvajset let. Ste zaradi tega obupani?
Za izgubo v materialnem smislu mi je vseeno, saj nikoli nisem bil materialist. Vendar mi bo kljub stečaju marsikaj ostalo. Ostalo mi bo zadoščenje, da sem nekaj ustvaril. Ne glede na to, v čigavih rokah bo pristal hotel Marita, bom jaz vedno vedel, da je bil projekt moj. Enako velja tudi za poslovni center v Beogradu ali za šentjursko Mejo.
Med celjskimi direktorji nikoli niste bili posebej priljubljeni. Zakaj?
Ker se z njimi nikoli nisem družil. Ko sem se iz Gorenja vrnil v Celje, sem se hotel povezati s celjskimi finančnimi ustanovami in z ljudmi v njih, da bi naredili nov koncept razvoja celjskega gospodarstva. Vendar me niso vzeli resno, zato sem se raje umaknil v ozadje.