Gre za absolutno nepotrebni zastoj v postopku, ker je Ustavno sodišče uspelo najti več »evropsko spornih« vprašanj, kot jih je bilo izpostavljenih kadar koli tekom priprav in (kratke) uporabe ZPSVIKOB.
Ljubljana, 30.01.2021
Ob takem pristopu, kjer naj bi bilo »evropsko sporno« praktično vse, se javno sprašujemo, ali ni najbolj »evropsko sporno«, da nosilci javnih pooblastil izvedejo razlastitev brez plačila sleherne, kaj šele ustrezne odškodnine.
Pa naj Ustavno sodišče namesto okolišenja kar neposredno zastavi vprašanje, ali je z evropskim pravom sploh skladen 26. člen Ustave RS, ki določa: »Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.«
Kajti stanje, da toliko razlaščenih vlagateljev v slovenske banke ostaja po 7 letih na začetku poti, je zanesljivo v nasprotju s 26. členom Ustave RS, in če takšno stanje izhaja iz zahtev evropskega prava, potem naj pač Republika Slovenija neha s sprenevedanjem in črta 26. člen Ustave RS.
Ali 7 let neustavnosti in kršenja učinkovitega pravnega varstva pravic ½ mio državljanov Republike Slovenije za Ustavno sodišče Republike Slovenije ni dovolj?
V Društvu MDS, kjer zaradi toliko izgubljenih let javno vseskozi pozivamo, da je skrajni čas za REŠITEV, ki ne bo terjala še 5 ali 10 let pravdanj, ob tej priložnosti poudarjamo, da ravno to naše zavzemanje za rešitev BREZ PRAVDANJA najbolj temelji na EVROPSKEM pravu.
Ustavno sodišče je povsem podleglo pristopu Banke Slovenije, ki išče KOFLIKT z evropskim pravom, ne pa REŠITVE po evropskem pravu. V KONFLIKTU z evropskim pravom namreč vidijo REŠITEV za posameznike, ki so si z izbrisi umazali roke. Če bi res iskali REŠITEV po evropskem pravu, bi že – enako kot v Društvu MDS – davno vedeli, da je ta rešitev naslednja:
Zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank (ZRPPB), ki je v slovenski pravni red že davnega leta 2016 prenesel enotni evropski pravni okvir reševanja bank, jasno razlikuje med predhodnim vrednotenjem (66. člen) ter poznejšim vrednotenjem, ki je ločeno od predhodnega vrednotenja (130. člen). Dejstvo torej, da je bilo treba neko vrednotenje opraviti v časovni stiski, ko se je reševalo stabilnost finančnega sistema, torej v evropskem pravnem okviru nikakor ne preprečuje poznejšega ponovnega ovrednotenja.
Edino vprašanje, ki bi zares moralo biti postavljeno, bi se torej glasilo:
»Ali je v skladu z evropskim pravom, če se opravi naknadna neodvisna strokovna ocena glede tega, ali so bili pri uporabi instrumentov za reševanje delničarji in upniki subjekta reševanja obravnavani slabše, kot bi bili, če bi bil zoper subjekt reševanja začet običajen insolvenčni postopek, ter se delničarje in upnike poplača glede na ugotovitve te strokovne ocene?«
Ampak tako vprašanje bi bilo očitno preveč usmerjeno k iskanju rešitve za vse tiste, ki si želijo konflikta in ne rešitve, saj v konfliktu vidijo svojo lastno osebno rešitev.
Žal je med njimi očitno tudi Ustavno sodišče, ki si je z izbrisom ravno tako "pilatovsko umiva roke", ko ni (pravočasno) zadržalo izvajanja sporne novele ZBan-1L, ko je še bilo mogoče vplivati na ustavnost in zakonitost postopka sanacije bank.