Vezano na današnjo odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ponovnem zadržanje izvrševanja Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Društvo Mali delničarji Slovenije predlaga Vladi RS in poslancem ponovni razmislek o morebitni poravnalni shemi ali izvensodni poravnavi za učinkovito reševanje te problematike.
Prav tako pa skupaj s pravnimi zastopniki, ki vodijo postopke za nekdanje imetnike izbrisanih obveznic in delnic NKBM, Abanke Vipa, Banke Celje, NLB, Probanke in Factor Banke izpostavlja naslednja nerešena vprašanja, na katere bo moralo ponovno odgovoriti Ustavno sodišče Republike Slovenije, saj po našem prepričanju ne omogoča učinkovitega sodnega varstva, kar ugotavlja tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki napoveduje, da bo s sedanjo ureditvijo prva pravnomočna odločitev šele 2032 to je čez 12 let torej 18 let po izbrisu iz leta 2013.
Ljubljana, 10. marec 2020
- Odškodninska shema, ki zajema le ozek krog prizadetih, protiustavno razlikuje med bivšimi imetniki kvalificiranih obveznosti. Poleg tega je malo verjetno, da se bo glede na pogoje sploh kdo uvrstil med upravičence do povračila vloženih sredstev. Odškodnina ne more predstavljati socialnega transferja.
- Javna objava osebnih podatkov o tožnikih je v neskladju z varstvom osebnih podatkov po GDPR, saj za takšno objavo ni nobenega razumnega razloga, prevladujočega v javnem interesu. Vsi podatki kdo je imetnik delnic oz. obveznic razen za manjši del obveznic ABVIP (emisija 120 mio EUR od 963 mio EUR), je bila v času pred izbrisom vodena pri KDD registru, zato so sodišču, bankam in Banki Slovenije poznani vsi imetnik razen tistih, ki so imeli obveznice ABVIP, kar pa se bo razkrivalo ob vlaganju tožb, za tiste, ki pa so za fiduciarnim računom, pa se bo glede na dikcijo zakona dejanski lastnik pred postopkom tožbe moral samorazkriti ATVP predno bo lahko začel tožiti.
- Zakon bi moral upoštevati, da je podlaga za odškodninsko varstvo zoper BS ne le 350.a člen ZBan-1, temveč tudi 26. člen Ustave, zato ne bi smel dopustiti ločenega vodenja dveh postopkov zoper Banko Slovenije na podlagi teh dveh pravnih podlag. Poleg tega je zakon retroaktivno posegel v retroaktivno posegel v pravice tistih, ki so že vložili tožbe. Po sprejetem zakonu se bodo namreč vodili dvojni postopki, kar je z vidika imetnikov nesporazmeren in retroaktiven poseg v njihovo pravico do sodnega varstva, z vidika države pa bo prišlo do prekomerne obremenitve sodišč.
- Glede na to, da je večina prizadetih fizičnih oseb, odločanje po določbah, kot veljajo za gospodarske spore, ni ustrezno.
- Glede na število bodočih in sedanjih tožnikov, ocenjujemo, da nobeno sodišče ne razpolaga z zadostnimi resursi za obravnavo vseh tožb, zato bi bilo treba odpraviti izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru in nujno upoštevati tudi pravico do naravnega sodnika in pravico do sojenja v razumnem roku, ki bi jo lahko zasledovali z enakomernejšo obremenitvijo sodišč.
- Poleg tega se ni mogoče zamisliti, da bi postopek, glede na izjemno zahtevno materijo, lahko vodil in obravnaval le sodnih posameznik. Zato bi moral zakon za te postopke predvideti senatno sojenje najmanj 3 sodnikov v posameznem senatu.
- Nujno bi bilo treba Banka Slovenije zavezati, da javno objavi seznam vseh dokumentov, ki so bili pridobljeni, izdelani ali izdani v zvezi z izbrisi. Drugače se prizadetim že v fazi pridobivanja potrebnih informacij krši pravica do popolnega dostopa do podatkov. Poudarjamo, da je BS stranka postopka in da ona ne sme prekrivati osebnih podatkov niti podajati povzetkov lastnih dokumentov, ker to krši načelo enakosti orožij strank v postopku.
- Podatki iz virtualne sobe morajo biti tudi na razpolago za tožbe zoper poslovne banke, ki se opirajo na izbrise.
- Nujno je treba podaljšati rok za vložitev tožbe na 12 mesecev od vzpostavitve virtualne sobe. Kot je mogoče razbrati iz zakona, dostop do podatkov ne bo enostaven in bo verjetno potrebno kar nekaj časa, da bo prizadeti prišel do podatkov. Glede na velik obseg dokumentacije, bo to zahtevalo poglobljeno delo v daljšem časovnem obdobju, sploh glede na časovno oddaljenost izbrisa.
- Ker ZPP ne ureja vodenja več 100 združenih pravd, bi bilo nujno to urediti v tem zakonu.
- Glede na to, da gre v primeru odškodninskega varstva bivših imetnikov kvalificiranih obveznosti za nadomestno sodno varstvo (ker jim je bil onemogočen upravni spor), bi moral predlagatelj zakona to upoštevati in določiti enako sodno takso kot v upravnem sporu (za vsak tožbeni zahtevek 148,00 EUR). Zakon tudi ne pove, kako bo sodna taksa odmerjena za tiste, ki so že vložili tožbe.
- Banka Slovenije je v skladu z uveljavljeno sodno prakso dolžna plačati tudi zakonite zamudne obresti. Drugačna obravnava glede obresti je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in nesorazmerno posega v lastninsko pravico. Tožnik ima že na podlagi odločbe ustavnega sodišča št. U-I-295/13 pravico do popolne odškodnine.
- Zakon ne more določiti, kdo je intervenient v postopku. V skladu z ZPP lahko intervencijo prijavi tisti, ki lahko izkaže pravni interes, da ena stranka zmaga. Če bo hotela Republika Slovenija vstopiti na strani Banke Slovenije, bi morala izkazati pravni interes in sodišče bo ali pa ne bo intervencije dopustilo.
Društvo MDS ponovno predlaga poravnalno shemo oz. izvensodno poravnavo, del v denarju in del v obveznicah
V Društvu MDS še enkrat pozivamo Vlado Republike Slovenije in poslance Državnega zbora, da presekajo ta gordijski vozel in sprejmejo novelo zakona ali pa poseben zakon, ki bo omogočil pravično rešitev v obliki izvensodne poravnave brez nepotrebnih pravnih preigravanj. Zakon ali novela ne sme biti diskriminatorna in mora omogočiti vsem vlagateljem, da z najmanjšimi možni stroški zaključijo to več kot 6 letno agonijo, saj se pravda v bistvu zaradi vseh poznanih zapletov ni niti dobro začela in je že drugič predmet ustavne presoje.
Društvo MDS zato ponovno predlaga, da se razmisli o možnosti, da se za namen izvensodne poravnave del le te izvede s takojšnim nakazilom po sklenjeni poravnavi na TRR upravičenega imetnika do maksimalne vrednosti 20.000,00 EUR, razlika do polne poravnave, pa se izvrši z izdajo obveznice, ki mora kotirati na organiziranem trgu z rokom dospetja največ 10 let.
Menimo, da bi s tako shemo ali poravnavo rešili večino malih vlagateljev že s prvem koraku, hkrati pri tem nebi diskriminirali nikogar, saj bi preostanek dobili bodisi ob dospetju, ali pa prej v kolikor, bi odprodali obveznice na organiziranem trgu. Po našem prepričanju bi taka obveznica bila visoko likvidna, saj so naravni kupci, le te pred dospetjem od tistih, ki ne želijo ali ne morejo čakati, finančne institucije kot so pokojninski skladi, zavarovalnice, banke …