Medij: SIOL Avtorji: Primož Cirman, Vesna Vuković Teme: bančna sanacija, mali delničarji, obvezničarji Datum: Ponedeljek, 13. maja 2019 Ura: 04.00 Vir: TUKAJ
Dokumenti iz kriminalistične preiskave sanacije bank razkrivajo, kako je takratna uprava NLB sedela na dveh stolih. Obremenjujejo tudi sedanjega prvega moža banke Blaža Brodnjaka, ki se z nadzornim svetom NLB že nekaj časa pogaja o dvigu plače.
Blaž Brodnjak, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB), že več let ni zadovoljen s svojo plačo. Rad opozarja, da so prejemki uprave NLB daleč od tržnih in nižji kot v lokalnih hranilnicah. O višji plači se je z nadzornim svetom začel pogajati po lanski privatizaciji banke.
Ta je bila neposredna posledica sanacije NLB, v katero je država konec leta 2013 na podlagi odločbe Banke Slovenije vložila 1,5 milijarde evrov. Takratno upravo banke je vodil Janko Medja, njen član pa je bil tudi Blaž Brodnjak. "Zaupanje strank in lastnikov nam nalaga veliko odgovornost," danes poudarjajo v NLB. Toda pred slabimi šestimi leti je bilo očitno drugače.
Med sanacijo NLB sta namreč država in Banka Slovenije razlastili imetnike njenih podrejenih obveznic in obrestnih kuponov, ki so v banki izgubili 257 milijonov evrov premoženja. Ne le, da v NLB takrat vlagateljev v obveznice niso poskušali zaščititi. Tedanja uprava njihovemu izbrisu ni ugovarjala, čeprav se je dobro zavedala, da gre pri sanaciji bank za operacijo, polno pomanjkljivosti in napak. Nanje je celo večkrat opozorila Banko Slovenije in ministrstvo za finance.
Kaj razkrivajo dokumenti, ki jih je pridobila policija
Vse to razkrivajo dokumenti, ki so jih kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) pridobili med preiskavo sumov, da je država konec leta 2013 v NLB vplačala za skoraj 300 milijonov evrov preveč kapitala. Njihovo vsebino objavljamo v nadaljevanju.
Boštjan Jazbec, nekdanji guverner Banke Slovenije Foto: STAKriminalisti so preiskavo konec lanskega leta zaključili z ovadbo, ki so jo vložili na specializirano državno tožilstvo. Kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic so osumili nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca in štiri nekdanje viceguvernerje: Stanislavo Zadravec Caprirolo, Janeza Fabijana, Darka Bohneca in Mejro Festić. NLB naj bi pridobili 257 milijonov evrov premoženjske koristi, kar je enako vrednosti izbrisanih obveznic.
Med osumljenimi ni nikogar od tedanjih članov uprave. Toda iz dokumentov, ki smo jih na Siol.net dobili na vpogled, je razvidno, da je takratna uprava NLB med sanacijo bank dejansko ves čas sedela na dveh stolih. Poznejši razplet dogodkov nakazuje, da so bile njene odločitve pogojene le z enim interesom – ohranitvijo položajev. Za to je bila pripravljena žrtvovati tudi interese vlagateljev.
Prvi načrt NLB so raztrgali v Bruslju
Začetek zgodbe sega v pomlad 2013. Takrat je vodenje vlade prevzela Alenka Bratušek, ministrstva za finance pa Uroš Čufer. Nad Slovenijo je visela grožnja "trojke", nekakšne prisilne uprave Evropske centralne banke (ECB), Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF).
Takrat so se začele prve resnejše priprave na sanacijo bank, v katerih so se takrat zaradi krize in poka tajkunskih, delniških in nepremičninskih balonov nakopičila slaba posojila. Najprej je bilo treba ugotoviti, kako obsežna je sploh luknja v slovenskih bankah. NLB je maja 2013 Evropski komisiji predložila načrt sanacije, po katerem bi banka na novoustanovljeno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znano kot slabo banko, prenesla za dve milijardi evrov bruto terjatev po neto ceni 965 milijonov evrov. NLB so v Bruslju raztrgali. Ocenili so, da dejanska vrednost teh terjatev znaša le 613 milijonov evrov, torej kar 375 milijonov evrov manj od ocene NLB. Kaj je bil razlog za tako velikansko razliko, ni znano. Po ugotovitvah kriminalistov v evropski komisiji namreč metode za takšen izračun niso razkrili.
Ko Medja in Brodnjak pišeta pisma
A v naši največji banki je prvič zazvonil alarm. Razlika med izračuni bi namreč pomenila, da se je za toliko povečala tudi potreba po svežem kapitalu v NLB, ki bi ga prispevala država. Alarm se je znova oglasil junija 2013, ko je evropska komisija slovenski strani predstavila metodologijo za ocenjevanje vrednosti premoženja NLB. Tudi po tej bi bila kapitalska luknja krepko višja od prvotno napovedane.
V NLB so se zato odločili ukrepati. Že julija 2013 sta Janko Medja in tedanji član uprave Archibald Kremser pisala Willu Newtonu, vodji projekta NLB v pisarni mednarodne revizijske hiše Deloitte v Londonu, ki je vodila pregled premoženja banke.
Opozorila sta ga, da:
- je metodologija, ki jo uporabljajo tuji revizorji, "ekstremno konservativna",
- pri ugotavljanju sedanje vrednosti sredstev upošteva tudi bodoče, torej šele potencialne izgube, zaradi česar je bila v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi.
Mesec dni kasneje je Medja na isto temo pisal Čuferju in novemu guvernerju Boštjanu Jazbecu, pod dopis pa se je tokrat podpisal Brodnjak. Opozorila sta na "napačen metodološki pristop", ki da bo vnaprej dal slabše, za banko in državo manj ugodne rezultate. "Ta ne vodi v realistični, ampak stresni scenarij, čeprav bi moral ta slediti šele naknadno," sta napisala v dopisu.
Dokazi: uprava NLB je nasprotovala Banki Slovenije
Medja in Brodnjak sta poudarila, da je zato "znesek dokapitalizacije precej negotov". "Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene," sta opozorila Medja in Brodnjak.
Daljši dopis sta zaključila z opozorilom, da bi lahko zaradi tega evropska komisija zelo verjetno Sloveniji "naložila strožje ukrepe glede NLB od prej pričakovanih in neformalno dogovorjenih". "Interni pregledi portfelja NLB kažejo, da je kapitalske zahteve za osnovni scenarij še vedno mogoče izpolniti s pričakovano dokapitalizacijo do 500 milijonov evrov," sta posebej poudarila Medja in Brodnjak.
Da bi lahko NLB normalno zadihala z "le" pol milijarde kapitala, sta torej oba vodilna menedžerja banke opozorila avgusta 2013. Jeseni istega leta se je uprava NLB podpisala pod devetmesečno bilanco, po kateri je imela NLB na zadnji dan septembra 2013 uradno pozitiven kapital v višini 835 milijonov evrov. V tistem času uprava banke prav tako ni zahtevala zaustavitve z delnicami in obveznicami NLB.
Vprašanje za milijardo: sta se motila Medja in Brodnjak ali Jazbec in Čufer?
Le štiri mesece pozneje po dopisu, ki sta ga podpisala Medja in Brodnjak, je Banka Slovenije izdala odločbo, s katero je za nazaj ugotovila, da naj bi imela NLB konec septembra 2013 v resnici 318 milijonov evrov negativnega kapitala – torej več kot milijardo manj kot v uradni bilanci NLB za isto obdobje. Kdo se je torej motil? Ali Banka Slovenije ali tedanja uprava NLB, v kateri je sedel tudi Brodnjak?
V tej dilemi je popustila uprava NLB in stopila na stran Banke Slovenije. Medja, Brodnjak in drugi člani uprave namreč niso ugovarjali odločbi Banke Slovenije, ki je "sesula" uradno bilanco banke.
Zakaj ne? Navsezadnje iz dokumentov, ki so jih pridobili kriminalisti, ni mogoče razbrati, da bi v vrhu NLB leta 2013 kakorkoli dvomili o svojih ocenah. Ravno nasprotno. V poletnih in jesenskih mesecih istega leta so uslužbenci NLB sodelovali na sestankih s predstavniki Banke Slovenije in ministrstva za finance zaradi "načina uresničitve nepravilne metodologije ocenjevanja vrednosti premoženja", razkrivajo dokumenti.
Pri tem je imela uprava podporo nadzornega sveta NLB. Njegova članica Sergeja Slapničarje še septembra 2013 guvernerja Jazbeca izrecno opozorila na neustreznost metodologije ugotavljanja vrednosti premoženja in njeno neskladnost z domačimi predpisi. O njej so dvomili celo posamezni viceguvernerji, recimo Mejra Festić.
Sta si Medja in Brodnjak premislila zaradi lastnih položajev?
Kaj je torej upravo NLB prepričalo, da je ob vseh opozorilih, ugotovitvah in pravnih mnenjih na koncu dala prav Banki Slovenije in pristala na izbris podrejenih obveznic? Odgovor na to vprašanje se zelo verjetno skriva v osebnih motivih tedanjih članov uprave NLB. Iz dokumentov je namreč mogoče razbrati, da je direktiva o višini kapitala in izbrisu podrejencev prišla z vrha domače "trojke", od guvernerja Jazbeca in ministra Čuferja. Tudi poznejši razplet dogodkov pa dokazuje, da predvsem Jazbecu tedaj ni bilo pametno ugovarjati. Uprave bank, ki so nasprotovale obsegu sanacijskih ukrepov Banke Slovenije, so se namreč hitro morale posloviti s položaja.
To se je videlo v primerih Gorenjske banke in Banke Celje. Predsednik uprave Gorenjske banke Gorazd Trček se ni strinjal z odločbo Banke Slovenije, ki je njegovi banki odmerila kar 328 milijonov evrov dodatnega kapitala. Pod pritiskom Banke Slovenije, ki ga je ovadila zaradi spornega financiranja Merkurja, je v začetku leta 2014 odstopil s položaja.
Lekcije iz Celja in Kranja
Čas je pokazal, da je imel prav. Na koncu je Gorenjska banka potrebovala le 13 milijonov evrov kapitala, torej 315 milijonov evrov manj. Leta 2016 je njen kapitalski količnik znašal 19 odstotkov, dvakrat več od zahtevanega.
Podobna zgodba je bila Banka Celje, ki ji je Banka Slovenije odmerila kar 388 milijonov evrov veliko kapitalsko luknjo. Tudi takratni predsednik uprave, pokojni Dušan Drofenik, se s temi izračuni ni strinjal, prav tako pa ni želel zaprositi za državno pomoč. Ko ga je po njegovi smrti v začetku leta 2014 zamenjal Davorin Leskovar, v Celju ugotovitvam Banke Slovenije niso več ugovarjali.
Dve leti pozneje, julija 2016, je Janko Medja odstopil z vrha NLB, na položaju pa ga je zamenjal Blaž Brodnjak. "Je zelo dobra izbira. Ne zgolj zaradi domačih in mednarodnih izkušenj, ki jih ima, temveč tudi zato, ker je v zadnjih mesecih odlično vodil banko v zahtevnih razmerah," je njegovo imenovanje tedaj komentiral prvi nadzornik NLB Primož Karpe.