Nova KBM

Nova KBM, d.d. - Kontaktni podatki

Nova Kreditna banka Maribor, d.d. (oznaka delnice: KBMR)
Ulica Vita Kraigherja 4
2505 Maribor
 
Telefon: +386 (2) 229 22 90
Faks: +386 (2) 252 43 33
 
Spletna stran: www.nkbm.si
 
Obvestila za investitorje: www.nkbm.si/investitorji

Brezno: Sanacija slovenskih bank – Slovenija poskusni zajček Evropske komisije

Raziskovalna oddaja TV Slovenija

Kakšne so bile okoliščine v državi leta 2013? So bile res tako katastrofalne, kot je ocenjevala Evropska komisija? So bankirji z lahkotnim podeljevanjem kreditov raznim tajkunom ogrozili stabilnost slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države?

Mojca Šetinc Pašek, TV Slovenija

6. junij 2019 ob 20:00

MMC RTV SLO

Sanacija slovenskih bank je bila ena sama velika gostija. Mastili so se vsi, ki so sedli k mizi. Evropska komisija in ECB sta zadovoljno oglodali svojega poskusnega zajčka – Slovenijo - in potem domačim reševalcem bank zagotovili nove službe v Bruslju.

Za ogled prispevka iz oddaje BREZNO pritisni TUKAJ ali na sliko.

Ali pa je zgodba drugačna, kompleksnejša? Tik pred božično-novoletnimi prazniki 2018 je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) končal preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi Ljubljanski banki (NLB) ob sanaciji slovenskih bank pet let pred tem. Ves nekdanji svet Banke Slovenije (BS) je bil kazensko ovaden zaradi zlorabe položaja in oškodovanja lastnikov podrejenih obveznic.

Kdo in po kakšni metodologiji je določil prenosne vrednosti postavk, ki jih je potrdila Evropska komisija, ni jasno, je v reviziji NLB-ja ugotavljalo Računsko sodišče.

A najprej se je treba vrniti nekoliko v preteklost. Jeseni 2008, ob koncu mandata prve Janševe vlade, je tudi v Slovenijo pljusknila finančna kriza, ki jo je že dve leti prej napovedal BS, a je odhajajoča vlada na te napovedi gledala s prezirom. Kriza je imela skoraj katastrofalne učinke. Banke, ki so prej do denarja prihajale zlahka in ga zlahka tudi delile naprej, je zajel posojilni krč. Poceni enoletna posojila tujih bank, ki so jih domače banke vsako leto obnavljale in z njimi kreditirale večletne projekte, je bilo treba vrniti, novih ni bilo več. Vlada Boruta Pahorja se je odločila banke reševati z garantnimi shemami po vzoru Nemčije in ne z dokapitalizacijami, čeprav so banke prosile za denar. Njihov položaj je še otežil BS, ki je med krizo dvignil kapitalske zahteve za banke.

Kot da vse to ne bi bilo dovolj, se je vlada odločila še za izrazito populističen ukrep – zakonsko omejitev kreditiranja menedžerskih lastniških prevzemov, kar je resda udarilo po tajkunih, a tudi po njihovih podjetjih, ki niso več mogla reprogramirati posojil.

Vlado je na začetku leta 2012, kljub porazu na volitvah, znova sestavil Janša, ki se je odločil za strogo varčevanje. Na dnevnem redu je bilo tudi reševanje bank. Ker prodaja NLB-ja Belgijcem ni uspela, so se kmalu odločili za ustanovitev državne slabe banke, na katero bi prenesli slaba posojila.

Prvi krošnjarji nove privatizacije

Toda v ozadju reševanja bank so se že postavljali temelji prihodnjega dogajanja – nove privatizacije v Sloveniji. Tako je v treh državnih bankah na povabilo ministrstva za finance uradovala londonska družba European Resolution Capital (ERC). Skrbni pregled ERC-ja v NLB-ju je pokazal, da banka potrebuje 441 milijonov evrov. NLB je zato izvedel dokapitalizacijo. Toda tuji pregledovalci kreditnih map in domači pomočniki, v NLB-ju denimo Stojan Nikolić, danes direktor HSE-ja, ter odvetnik Andrej Fatur, od leta 2012 član, danes pa predsednik nadzornega sveta mariborske banke, so že sestavljali sezname podjetij za prodajo.

Premier pa je medtem neutrudno ponavljal, da je država naslednja v vrsti za mednarodno pomoč. "Oktobra nam grozi nelikvidnost, če nam ne bo uspelo prodati obveznic," je Janša v več intervjujih konec avgusta 2012 strašil z bankrotom države. Ko so premierjeve prerokbe povzeli še tuji mediji, je bila Slovenija na milost in nemilost prepuščena finančnim trgom in Evropski komisiji. Zahtevani donosi na slovenske obveznice so se močno povečali, pa čeprav je bil javni dolg še leta 2012 krepko pod najvišjo dovoljeno mejo, med drugim poudarja ekonomist Jože P. Damjan.

Bonitetne ocene Slovenije so zato padale, finančni trgi so ji zapirali vrata, Slovenija se je znašla na seznamu držav, ki so bile kandidatke za vstop v območje zloglasne evropske trojke.

Po razpadu Janševe koalicije je spomladi 2013 vlado prevzela Alenka Bratušek. Toda novopečena premierka je bila kmalu potisnjena v kot. Slovenija je bila od Evropske komisije prisiljena v diktirano sanacijo sistemskih bank, in to po modelu, ki ga je pripravila že prejšnja vlada.

V tem času je enega od naših virov obiskal Alessandro Papalardo, svetovalec ERC-ja, danes zaposlen pri skladu DDM, ki je leto prej brkljal po bankah. Predstavil mu je listo podjetij za prodajo. Spisek je vseboval vse potrebne podatke, predvsem take iz kreditnih map naštetih podjetij. Med temi podjetji so bili tudi Mercator, Krka, Gorenje, Elan, Cimos, Cinkarna Celje, Trimo, Studio Moderna, Adria Mobil … Na spisku so bila tudi podjetja, katerih terjatve se pozneje niso znašle na DUTB-ju.

Kako bo Državni zbor uredil plačilo izbrisov?

Medij: TV SLOVENIJA 1, Dne 21.05.2019, Oddaja: TV DNEVNIK 1 ob 19.00 Čas: 19.07 Novinar: MARKO ŠTOR

DEJAN LADIKA (voditelj): Nekdanji imetniki podrejenih obveznic in bančnih delnic so po šestih letih od razlastitve v postopku sanacije bank, korak bliže k možnosti, da uveljavijo svoje pravice na sodiščih. Vladni predlog zakona o njihovem sodnem varstvu so ob prvi obravnavi podprle vse poslanske skupine, čeprav pričakujejo še nekatere popravke predloge. Banka Slovenije, ki naj bi morebitne odškodnine razlaščencem plačala, pa temu še vedno ostro nasprotuje.

Za ogled prispevka pritisnite TUKAJ ali na sliko.

MARKO ŠTOR (novinar): Vladi predlog zakona o sodnem varstvu razlaščencev sproža polemike predvsem pri vprašanju plačila odškodnin, če bo do njih prišlo. Večina poslancev se strinja z zapisanim predlogom, da bi slabo milijardo evrov pokrila Banka Slovenije.

MATEJ TONIN (NSi): Nenazadnje je imela Banka Slovenije precejšnjo vlogo tudi pri tem kako in na kakšen način se je rezalo te investitorje in zdi se, da je prav, da tudi prevzame del odgovornosti pri poplačilo škod.

METOD DRAGONJA (Ministrstvo za finance): Potrebno bo ponovno oceniti ali je Banka Slovenije pravilno ocenila finančno stanje bank v tistem obdobju.

MARKO ŠTOR (novinar): V Banki Slovenije temu predlogu seveda še vedno ostro nasprotujejo.

BOŠTJAN VASLE (guverner Banke Slovenije, 19.4.2019): Banka Slovenije bi, če bi bila zadolžena za pokrivanje kakršnekoli razlike, ki ni posledica naših napačnih dejanj, bi s tem kršila slovensko zakonodajo, kršila bi evropsko zakonodajo in zato je tudi Evropske centralna banka poslala tako oster odziv slovenski vladi.

MARKO ŠTOR (novinar): Predlog zakona ima podporo poslancev tudi glede možnosti vlaganja kolektivnih tožb.

ROBERT POLNAR (DeSUS): Pomembno pa je, da je podana zakonska možnost vsem potencialnim oškodovancem, da pridobijo podatke in se glede na njihovo vsebino odločijo za nadaljnje ukrepanje za tožbe.

MARKO ŠTOR (novinar): Razlaščeni posamezniki bi raje kot vlagali tožbe izgubljeni denar iskali v poravnalnih postopkih.

RAJKO STANKOVIČ (Društvo Mali delničarji Slovenije): Kjer bodo vsi zainteresirani delničarji in obvezničarji pristopili v to shemo, država bo določila načine in pogoje pod katerimi bo vsak posamezni instrument izplačala.

Kako so šefi NLB zaradi lastnih služb žrtvovali lastnike obveznic

Medij: SIOL Avtorji: Primož Cirman, Vesna Vuković Teme: bančna sanacija, mali delničarji, obvezničarji Datum: Ponedeljek, 13. maja 2019 Ura: 04.00 Vir: TUKAJ

Dokumenti iz kriminalistične preiskave sanacije bank razkrivajo, kako je takratna uprava NLB sedela na dveh stolih. Obremenjujejo tudi sedanjega prvega moža banke Blaža Brodnjaka, ki se z nadzornim svetom NLB že nekaj časa pogaja o dvigu plače.

Blaž Brodnjak, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB), že več let ni zadovoljen s svojo plačo. Rad opozarja, da so prejemki uprave NLB daleč od tržnih in nižji kot v lokalnih hranilnicah. O višji plači se je z nadzornim svetom začel pogajati po lanski privatizaciji banke.

Ta je bila neposredna posledica sanacije NLB, v katero je država konec leta 2013 na podlagi odločbe Banke Slovenije vložila 1,5 milijarde evrov. Takratno upravo banke je vodil Janko Medja, njen član pa je bil tudi Blaž Brodnjak. "Zaupanje strank in lastnikov nam nalaga veliko odgovornost," danes poudarjajo v NLB. Toda pred slabimi šestimi leti je bilo očitno drugače.

Med sanacijo NLB sta namreč država in Banka Slovenije razlastili imetnike njenih podrejenih obveznic in obrestnih kuponov, ki so v banki izgubili 257 milijonov evrov premoženja. Ne le, da v NLB takrat vlagateljev v obveznice niso poskušali zaščititi. Tedanja uprava njihovemu izbrisu ni ugovarjala, čeprav se je dobro zavedala, da gre pri sanaciji bank za operacijo, polno pomanjkljivosti in napak. Nanje je celo večkrat opozorila Banko Slovenije in ministrstvo za finance.

 

Kaj razkrivajo dokumenti, ki jih je pridobila policija

Vse to razkrivajo dokumenti, ki so jih kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) pridobili med preiskavo sumov, da je država konec leta 2013 v NLB vplačala za skoraj 300 milijonov evrov preveč kapitala. Njihovo vsebino objavljamo v nadaljevanju.

Boštjan Jazbec, nekdanji guverner Banke Slovenije Foto: STAKriminalisti so preiskavo konec lanskega leta zaključili z ovadbo, ki so jo vložili na specializirano državno tožilstvo. Kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic so osumili nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca in štiri nekdanje viceguvernerje: Stanislavo Zadravec CapriroloJaneza FabijanaDarka Bohneca in Mejro Festić. NLB naj bi pridobili 257 milijonov evrov premoženjske koristi, kar je enako vrednosti izbrisanih obveznic.

Med osumljenimi ni nikogar od tedanjih članov uprave. Toda iz dokumentov, ki smo jih na Siol.net dobili na vpogled, je razvidno, da je takratna uprava NLB med sanacijo bank dejansko ves čas sedela na dveh stolih. Poznejši razplet dogodkov nakazuje, da so bile njene odločitve pogojene le z enim interesom – ohranitvijo položajev. Za to je bila pripravljena žrtvovati tudi interese vlagateljev.

 

Prvi načrt NLB so raztrgali v Bruslju

Začetek zgodbe sega v pomlad 2013. Takrat je vodenje vlade prevzela Alenka Bratušek, ministrstva za finance pa Uroš Čufer. Nad Slovenijo je visela grožnja "trojke", nekakšne prisilne uprave Evropske centralne banke (ECB), Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada (IMF).

Takrat so se začele prve resnejše priprave na sanacijo bank, v katerih so se takrat zaradi krize in poka tajkunskih, delniških in nepremičninskih balonov nakopičila slaba posojila. Najprej je bilo treba ugotoviti, kako obsežna je sploh luknja v slovenskih bankah. NLB je maja 2013 Evropski komisiji predložila načrt sanacije, po katerem bi banka na novoustanovljeno Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), bolj znano kot slabo banko, prenesla za dve milijardi evrov bruto terjatev po neto ceni 965 milijonov evrov.  NLB so v Bruslju raztrgali. Ocenili so, da dejanska vrednost teh terjatev znaša le 613 milijonov evrov, torej kar 375 milijonov evrov manj od ocene NLB. Kaj je bil razlog za tako velikansko razliko, ni znano. Po ugotovitvah kriminalistov v evropski komisiji namreč metode za takšen izračun niso razkrili.

 

Ko Medja in Brodnjak pišeta pisma

A v naši največji banki je prvič zazvonil alarm. Razlika med izračuni bi namreč pomenila, da se je za toliko povečala tudi potreba po svežem kapitalu v NLB, ki bi ga prispevala država. Alarm se je znova oglasil junija 2013, ko je evropska komisija slovenski strani predstavila metodologijo za ocenjevanje vrednosti premoženja NLB. Tudi po tej bi bila kapitalska luknja krepko višja od prvotno napovedane.

V NLB so se zato odločili ukrepati. Že julija 2013 sta Janko Medja in tedanji član uprave Archibald Kremser pisala Willu Newtonu, vodji projekta NLB v pisarni mednarodne revizijske hiše Deloitte v Londonu, ki je vodila pregled premoženja banke.

Opozorila sta ga, da:

  • je metodologija, ki jo uporabljajo tuji revizorji, "ekstremno konservativna",
  • pri ugotavljanju sedanje vrednosti sredstev upošteva tudi bodoče, torej šele potencialne izgube, zaradi česar je bila v nasprotju z mednarodnimi računovodskimi standardi.

Mesec dni kasneje je Medja na isto temo pisal Čuferju in novemu guvernerju Boštjanu Jazbecu, pod dopis pa se je tokrat podpisal Brodnjak. Opozorila sta na "napačen metodološki pristop", ki da bo vnaprej dal slabše, za banko in državo manj ugodne rezultate. "Ta ne vodi v realistični, ampak stresni scenarij, čeprav bi moral ta slediti šele naknadno," sta napisala v dopisu.

 

Dokazi: uprava NLB je nasprotovala Banki Slovenije

Medja in Brodnjak sta poudarila, da je zato "znesek dokapitalizacije precej negotov". "Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene," sta opozorila Medja in Brodnjak.

Daljši dopis sta zaključila z opozorilom, da bi lahko zaradi tega evropska komisija zelo verjetno Sloveniji "naložila strožje ukrepe glede NLB od prej pričakovanih in neformalno dogovorjenih". "Interni pregledi portfelja NLB kažejo, da je kapitalske zahteve za osnovni scenarij še vedno mogoče izpolniti s pričakovano dokapitalizacijo do 500 milijonov evrov," sta posebej poudarila Medja in Brodnjak.

Da bi lahko NLB normalno zadihala z "le" pol milijarde kapitala, sta torej oba vodilna menedžerja banke opozorila avgusta 2013. Jeseni istega leta se je uprava NLB podpisala pod devetmesečno bilanco, po kateri je imela NLB na zadnji dan septembra 2013 uradno pozitiven kapital v višini 835 milijonov evrov. V tistem času uprava banke prav tako ni zahtevala zaustavitve z delnicami in obveznicami NLB.

 

Vprašanje za milijardo: sta se motila Medja in Brodnjak ali Jazbec in Čufer?

Le štiri mesece pozneje po dopisu, ki sta ga podpisala Medja in Brodnjak, je Banka Slovenije izdala odločbo, s katero je za nazaj ugotovila, da naj bi imela NLB konec septembra 2013 v resnici 318 milijonov evrov negativnega kapitala – torej več kot milijardo manj kot v uradni bilanci NLB za isto obdobje. Kdo se je torej motil? Ali Banka Slovenije ali tedanja uprava NLB, v kateri je sedel tudi Brodnjak?

Kdaj bomo spregledali?

Medij: Mladina Avtorji: Borut Mekina Teme:  Sanacija bančnega sistema Datum: Petek, 10. maja 2019 Stran: 19 - 23 vir: TUKAJ  Za najavo članka pritisni: TUKAJ

Izsek iz članka novinarja Boruta Mekine iz Mladine.

Vemo, da je sanacija bank leta 2013 temeljila na lažnih podatkih. Kako dolgo bomo torej še ponavljali, da se moramo držati na tej podlagi sprejetih zavez?

Dokumenti slovenskih kriminalistov razkrivajo, da je evropska komisija neupravičeno zahtevala odprodajo slovenskih bank in podjetij. Zato ni več nobenega razloga, da bi še naprej izpolnjevali njene napačne zahteve.

Verjetno najboljša ponazoritev predanosti, pedantnosti in pridnosti slovenskih uradnikov je zakon o bančništvu. To je primer, ki ga ekonomist Jože Mencinger najraje omenja: dopolnjevanje bančne zakonodaje. Gre pa takole.

Prvi zakon o bankah in hranilnicah iz leta 1991, ko smo dobili tolar, je imel 5006 besed. Ko je leta 1999 nastajal drugi zakon o bančništvu, je bilo že gotovo, da bo Slovenija skupaj s preostalimi nekdanjimi socialističnimi državami vstopila v EU. Zakon je zato že vseboval vsebino različnih direktiv, ki so nastajale v EU in naj bi zagotavljale varno poslovanje bank. Zanj je bilo potrebnih 25.185 besed, petkrat več kot za prvega.

Za tretji zakon iz leta 2006 je bilo treba že 47.532 besed. To je bil zakon, ki je začel veljati, ko smo dobili evro in v katerega je Slovenija prepisala več direktiv, čeprav bi jih lahko zgolj povzela. Mencinger, bivši viceguverner Banke Slovenije, je tukaj že nehal šteti. Spraševal se je, ali kdo ta zakon danes sploh še razume. A če njegovo mučno delo zdaj nadaljujemo in preštejemo besede v vseh kasnejših novelah zakona po letu 2006, tudi najpomembnejši iz septembra 2013, ko je evropska komisija Slovenijo pripravljala na dokapitalizacijo bank, pridemo do zadnje, najbolj aktualne in najbolj impozantne številke. Ta zakon danes obsega že 82 tisoč 807 besed. Zapisanih v 408 členih zakona. In je 16-krat daljši od prvega iz leta 1991.

Ko smo prejšnji teden v Mladini objavili, kaj so kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) razkrili v dve in pol leta trajajoči preiskavi sanacije bank iz leta 2013, smo številne podrobnosti iz ovadbe zoper prvoosumljenega nekdanjega guvernerja Banke Slovenija Boštjana Jazbeca izpustili. Recimo tisto, kako na drugi strani vladavino prava razume evropska komisija. Naj povzamemo: evropska komisija je tedaj na vsak način, zaradi svojih razlogov, hotela napihniti slovensko bančno luknjo, slovenski uradniki pa so se sklicevali na podzakonski akt zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank iz decembra 2012, na tako imenovano uredbo ZUKSB, ki je precej natančno opredeljevala, kako bi morala Slovenija vrednotiti naložbe, ki so jih prenašali na slabo banko.

Nižji uradniki evropske komisije, na čelu s Franckom Dupontom, so v tistem času slovenskim uradnikom kar sami pisali člene novega zakona o bančništvu, v katerega je Slovenija morala vnesti vse »eksperimentalne« ukrepe, ki za preostale članice EU niso veljali. Dobesedno narekovali so jim člen za členom. Uradnica komisije Sandrine Scheller je recimo slovenski vodji sektorja za finančni sistem Urški Cvelbar po elektronski pošti pisala: »Draga Urška, hvala za poslane prevode spremenjenih členov. Vidimo, da so bile naše splošne pripombe upoštevane, toda ostaja še število zadev, ki bi jih morali določiti pri nadaljnjem spreminjanju zakona o bančništvu.

Naši komentarji, ki se nam zdijo pomembni, so v priponki. « A četudi so bili slovenski uradniki še tako pedantni, še tako poslušni pri uporabi metode »copy & paste«, niti to ni bilo dovolj. Tudi v uredbo ZUKSB so zelo natančno prepisali vse EU-zahteve in na njeni podlagi zato arbitrarno vrednotenje slabih terjatev ni bilo mogoče. Zato je v nekem trenutku EU-komisija sporočila Sloveniji, kot piše v ovadbi, da bi bilo pa zdaj treba zakonodajo malce ukriviti, jo napraviti »manj zavezujočo« in kakšen člen zbrisati:

»Iz stališč predstavnikov EK je razvidno, da so predstavnikom Banke Slovenije predlagali, da iz Uredbe ZUKSB izvzamejo člene, ki določajo natančen način vrednotenja, in jih napišejo le kot usmeritve ali smernice za določanje prenosne cene, tako da bodo ta pravila ’manj zavezujoča in bodo omogočala popravke ter specifične rešitve’. Pomeni, da so predlagali manj določna pravna pravila (ali nenatančna), ki omogočajo, bolj arbitrarno določanje prenosnih cen, kar je skladno z njihovim poznejšim pristopom po prejemu NLB-jevega seznama t. i. DUTB terjatev, katerega so pregledali in mu znižali skupno vrednost za cca. 300 milijonov evrov, zaradi česar so potem imeli 9. 7. 2013 sestanek preko telekonference, na kateri predstavnik EK Benoit Mesnard ni znal točno utemeljiti odločitve EK.«

Kronologija zlagane dokapitalizacije

Tako so jo rekonstruirali kriminalisti NPU

  • 31. 12. 2012 – Uradni revizor na podlagi mednarodnih računovodskih standardov na ta dan ugotovi, da je imela NLB pozitivni kapital v višini 1,25 milijarde evrov.
  • 7. 1. 2013 – Zaradi preteklih dokapitalizacij bi morala NLB komisiji EU poslati seznam t. i. slabih terjatev, ki jih je banka nameravala predlagati za prenos na DUTB.
  • 15. 3. 2013 – Slovenija sprejme uredbo ZUKSB, s katero je bila na podlagi dotedanje prakse EU in ECB predpisana metodologija (ali pravila) za izračun cen terjatvam, ki so jih banke nameravale predlagati za prenos na slabo banko.
  • 25. 3. 2013 – NLB na podlagi že omenjene uredbe in seznama slabih terjatev v načrtu prestrukturiranja predlaga evropski komisiji dokapitalizacijo v letu 2013, in sicer v znesku 375 milijonov evrov.
  • 13. 5. 2013 – Na ta dan se predstavniki slovenskih institucij (ministrstva, Banke Slovenije, NLB) v Bruslju udeležijo sestanka z evropsko komisijo, kjer ji predlagajo dokapitalizacijo NLB v prej navedeni višini. Sveženj obravnava tudi slovenska medresorska komisija. Evropska komisija sporoči, da se s predlogom ne strinja. Slovenija naj bi premoženje vrednotila previsoko. Na podlagi metodologije, ki je komisija ni želela razkriti, ta sporoči, da naj bi bilo premoženje vredno približno enkrat manj. Temu primerno višja bi morala biti tudi dokapitalizacija.
  • 15. 5. 2013 – Ker se Slovenija in komisija EU ne strinjata glede načina vrednotenja, komisija zahteva t. i. preglede kvalitete kreditnega portfelja slovenskih bank (AQR) in stresne teste. Novi način izračuna vrednosti premoženja začenja pripravljati neformalna »predstavnica« komisije EU v Sloveniji, svetovalna in revizorska družba Deloitte.
  • 5. 7. 2013 – Predstavniki ministrstva za finance in Banke Slovenije nasprotujejo novi »metodologiji« in nižanju vrednosti premoženja bank, ker ta ni skladna s slovensko zakonodajo oziroma uredbo. Komisijo opozarjajo predvsem, da ta uporablja likvidacijske cene, torej oblikuje cene pod predpostavko takojšnje razprodaje, čeprav je Slovenija ustanovila slabo banko in je nameravala slabe terjatve prodajati v daljšem obdobju vsaj petih let.
  • 10. 7. 2013 – Tudi vodstvo NLB se z novim pristopom ne strinja, člana uprave NLB Janko Medja in Arhibald Kremser pošljeta pismo predsedniku uprave Deloittte v London. Odgovora ne prejmeta.
  • 22. 7. 2013 – Sestane se ožji kolegij Sveta Banke Slovenije. Iz razprave je vidno, da naj bi dodatne zahteve evropske komisije pomenile, da bi se lahko znesek potrebne dokapitalizacije slovenskih bank dvignil na 1,2 milijarde evrov. Ker se na finančnem ministrstvu s komisijo več ne zmorejo sporazumeti, vlogo posrednika prevzame Banka Slovenije.
  • 7. 8. 2013 – Predsednik uprave NLB Janko Medja in član uprave Blaž Brodnjak v pismu finančnemu ministru in guvernerju Banke Slovenije opozarjata na metodološko in pravno vprašljive postopke. »V tem trenutku bi želeli opozoriti, da je tako znesek dokapitalizacije precej negotov. Menimo, da to ni v tolikšni meri posledica različnih pogledov na portfelj kot tak, ampak na to vplivajo predvsem uporabljene metodologije in predpostavke, o katerih se ni nikoli jasno razpravljalo ter zato niso bile pregledno določene in razumljene,« zapišeta.
  • 9. 8. 2013 – Ker Banka Slovenije omahuje, ali naj v Frankfurt pošlje podatke o vrednosti in tipu obveznic NLB, ki so jih očitno nameravali izbrisati, ECB posredno opozori Banko Slovenije, naj začne »odprto sodelovati« in naj se neha sprenevedati.
  • 27. 8. 2013 – Uslužbenci Banke Slovenije pošljejo opozorilo družbi Oliver Wyman, ki je opravila stresne teste, da je Deloittova metodologija izračunavanja bančne luknje v nasprotju z v Sloveniji veljavnimi računovodskimi standardi.
  • 1. 9. 2013 – Članica nadzornega sveta NLB dr. Sergeja Slapničar, profesorica na Katedri za računovodstvo in revizijo ljubljanske Ekonomske fakultete, v elektronskem sporočilu guvernerju zapiše, da Deloittova metodologija ni skladna s slovenskim pravom. Ker Slapničarjeva Jazbeca vpraša, »ali ima vlada možnost izdati interpretacijo, ki bi malo razširila možnosti vrednotenja, ali pa bo potrebno spremeniti uredbo pred prenosi«, kriminalisti sklenejo, da so se slovenski predstavniki tedaj že sprijaznili s tem, da bo obveljala nezakonita metodologija, »in so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako pravno pokriti razlikovanje te sporne metodologije z metodologijo, predpisano s slovensko uredbo« in zakonom.
  • 12. 9. 2013 – Guverner Jazbec se sreča na dveh ločenih sestankih z evropskim komisarjem za gospodarske in denarne zadeve Joaquinom Almunio in s predstavnikom pristojnega direktorata komisije. Sporoči jim, da je metodologija, ki jo želi komisija uporabiti v Sloveniji, neprimerna oziroma »prenagljena «. Almunio odgovori, da mora Slovenija upoštevati napotke komisije in da odstopanja tukaj niso mogoča.
  • 18. 9. 2013 – Sledijo nova opozorila NLB o nezakonitosti uporabljene metodologije.
  • 26. 11. 2013 – Vrednost zahtevane dokapitalizacije je že znana. Elektronska komunikacija med vpletenimi že kaže, da so se ti začeli pripravljati in iskati poti, kako sporne izračune legalizirati. S tem vprašanjem se ukvarja celo finančni minister Uroš Čufer, ki 26. novembra na seji sveta Banke Slovenije pove, kot je mogoče razbrati iz zapisnika, »da ni pripravljen vložiti denarja, če bail-in ne bo prej urejen in uveljavljen. Problem po njegovem predstavlja tudi knjiženje rezultatov.«
  • 12. 12. 2013 – Na skupni tiskovni konferenci guverner Jazbec in minister Čufer sporočita, da bo država v dokapitalizacijo NKBM, NLB in Abanke vložila 3,012 milijarde evrov in da je celotni izračunani primanjkljaj skupaj osmih bank znašal 4,7 milijarde evrov.

 

Ali še drugače: ta primer lepo kaže, da za evropsko komisijo pravna država ni ravno svetinja, kar se je lepo pokazalo tudi v nadaljevanju sanacije bančnega sistema leta 2013, ko so uradniki EU poglabljali bančno luknjo, nižali vrednosti premoženja bank brez podlage, pri čemer so od slovenskih kolegov pričakovali ne samo vrhunsko ekonomsko aerobiko, ampak tudi pravne salto mortale – kršenje zakonodaje, zaradi česar so zdaj slovenski kriminalisti proti odgovornim tudi vložili kazensko ovadbo. A ta, zgoraj opisani primer Slovenije, ki se bolj papeško od papeža drži skupnih pravil, in primer »varuha« evropskih pogodb, evropske komisije, ki niti svojih pravil ne jemlje zares, je še toliko bolj poveden, če čas prevrtimo naprej, v dandanašnji čas.

Najpomembnejših odločitev v neki državi seveda ni mogoče v neskončnost sprejemati z argumentom, »ker smo se morali tako zavezati pri Evropski komisiji«.

Za ogled celotnega članka pritisni TUKAJ.

Izjava Društva MDS ob sprejemu predloga zakon o izbrisih v bankah na Vladi RS in predlogu zakon o izbrisih v bankah sprejetega v Državnem svetu

Državni svet je sprejel predlog zakona o izbrisu bank, državni zbor naj vključi rešitve v zakon, ki ga je le dan poprej sprejela Vlada RS

Ker zakon, ki bi omogočil učinkovito pravno sredstvo zamuja že več kot 2 leti po sprejeti odločbi Ustavnega sodišča RS, nas je presenetilo dejstvo, da smo samo v 2 dneh dobili dva osnutka zakona, ki naj bi uredila to problematiko, ki je nastala ob izbrisu delnic in obveznic leta 2013 in 2014.

Ne moremo se znebiti občutka, da je korespondenčno sprejemanje zakona na Vladi RS bilo samo prestižnega pomena, kateri zakon bo prvi v parlamentarni proceduri.  Zato pozivamo Državni zbor in pristojna ministrstva Vlade RS ter Zakonodajno pravno službo Vlade RS in DZ, da morda združijo najboljše možne rešitve iz obeh predlogov v enoten zakonski predlog in s tem res omogočijo učinkovito pravno sredstvo in možnost odprave morebitnih povzročenih krivic izbrisanim delničarjem in obvezničarjem.

Ljubljana, 11.04.2019

Cenitev naj se naredi znova

Da bi bila štartna osnova kar se da korektna, menimo, da bi bilo potrebno še enkrat opraviti vse cenitve z vnosom dejanskih podatkov zadnjih 5 let (BDP, kapitalski trg, nepremičninski trg …) in to skladno s standardi MSRP. Rezultati takih cenitev bi bila odlična neodvisna osnova za ugotavljanje morebitnega prikrajšanja delničarjev in obvezničarjev.  

Pri tem bi radi opozoriti, da ECB, ki temu nasprotuje v drugih postopkih sanacije res predvideva t.i. ad hoc cenitve, da banko v težavah rešiš pred stečajem in hkrati predvideva, da ko je banka stabilizirana, opravijo nove cenitve, skladne s standardi in seveda povrnejo morebitno neupravičeno korist, ki jo je dobila banka vsem »porezanim« imetnikom finančnih instrumentov, a to v ECB in BS  »pozabijo povedati.«

Postopek pred okrožnim sodiščem v Mariboru bo predvidoma državo stal 6,45 mio EUR

Ministrstvo za finance (MF) še vedno predlaga, da bo postopek pravnega varstva potekal po pravilih pravdnega postopka za gospodarske spore, vsi postopki pa bodo potekali pred okrožnim sodiščem v Mariboru. Ob tem še zapiše, da samo predvideni stroški za delo sodišč predvideni znašajo 6,45 milijonov EUR.

Odškodnina ? Le če tožiš - imetniki obveznic in delnic pa so bili razlaščeni brez osebno naslovljenega pisnega obvestila !

Vsi razlaščeni imetniki delnic in podrejenih obveznic so za svojo razlastitev izvedeli šele iz medijev, odločba Banke Slovenije o razlastitvi pa je bila vročena le vodstvu poslovnih bank. Sedaj pa MF zahteva, da mora vsak posamezni imetnik, ki želi odškodnino tožiti, sicer do nje ne bo upravičen.

V novem osnutku je sicer predvideno, da se bodo sodne takse plačale na koncu sodnega postopka, če bo najmanj 30 nekdanjih imetnikov skupaj vložilo tožbo in imenovalo skupnega pooblaščenca. V tem primeru bo sodna taksa odmerjena v višini 50 odstotkov takse, ki bi bila sicer odmerjena skladno z zakonom o sodnih taksah.

Pozdravljamo pa rešitev, da če bo kdo, ki je tožil in plačal takso, morebiti znižal tožbeni zahtevek, upravičen do vračila preveč plačane sodne takse.

Združevanje vlog za tožbo je povezano s finančnimi stroški, zato naj MF zagotovi tudi finančna sredstva za komunikacijo z razlaščenimi delničarji in obvezničarji

Ker MF vztraja, da so do odškodnine upravičeni samo tisti imetniki, ki bodo tožili se pri temu poraja vprašanje stroškov, ki so povezani z obveščanjem bivših imetnikov ter komunikacije z morebitnim skupnim pravnim zastopnikom ter kompletno logistiko.

Kaj to pomeni za npr. delničarje NKBM ? Potrebno bo vložiti 3.250 tožb s 30 imetniki. Da pa to lahko storiš, je najprej treba obvestiti bivše imetnike delnic in jih opozoriti, da do odškodnine ne bodo upravičeni, če k tožbi ne pristopijo, urediti pooblastilno razmerje ter vložiti tožbo.

Nadalje je treba plačati tiskovine in poštne usluge, ki za 96.700 ljudi stanejo minimalno 100.000,00 EUR, pri tem pa niso upoštevani stroški obdelave pooblastil, informiranje in pomoč pri izpolnjevanju zahtevkov. Zato pričakujemo, da v kolikor predlagana rešitev ostane v veljavi, MF zagotovi tudi sistemska sredstva za obveščanje vseh razlaščenih imetnikov, kot je zagotovil 6,45 mio EUR za delo sodišč.

Čakajoč na pravno državo - Odvetnici Tamara Kek in Barbara Žemva iz Sobotne priloge Dela z dne 23 03 2019

Medij: Delo  Avtorji: Tamara Kek, Barbara Žemva Teme:  bančni izbrisi, obveznice, delničarji Datum: Sobota, 06. april 2019 Stran: 18 Link do celotnega članka: TUKAJ

Zagovorniki sanacije bank v javnosti ves čas ustvarjajo vtis, da so bili s sanacijo bank prizadeti »poučeni vlagatelji«, ki jih označujejo s »špekulanti«. Pri tem pa se očitno namerno spregleda dejstvo, da je med izbrisanimi imetniki obveznic in delnic veliko število vlagateljev, ki so v nakup teh finančnih inštrumentov vložili svoja privarčevana sredstva in so se za nakup odločili, ker so zaupali v banke in državo. Država je v času nakupa finančnih inštrumentov javno zagotavljala, da je sanacija bank končana. V času nakupa obveznic in delnic bank zakonodaja tudi ni predvidela možnosti izreka izrednega ukrepa prenehanja finančnega inštrumenta. Ta možnost je bila v zakon vnesena šele več let po nakupu. Ob teh dejstvih si vlagatelji v izbrisane finančne inštrumente zaslužijo več spoštovanja in posluha države za njihov pravni položaj, v katerem so se znašli brez svoje krivde, saj tovrstnih ukrepov niso mogli predvidevati in jih upoštevati pri odločitvi za finančno naložbo. Po več kot petih letih od izreka izrednih ukrepov prvim petim bankam razlastninjeni bivši imetniki kvalificiranih obveznosti bank še vedno čakajo na zagotovitev učinkovitega modnega varstva. Ali lahko v takšnem pravnem položaju govorimo o pravni državi? Težko.

V članku Odločbe, imunitete in revizije avtor zapiše: »Ustavno sodišče te države je, ob pomoči Evropskega sodišča za človekove pravice, ugotovilo, da so odločbe BS skladne s pravili EU, da so izdane skladno z zakonom, ld je skladen z Ustavo RS, odločbe so pravnomočne, dokončne, izvršljive in izvršene, zoper nje ni več rednih in izrednih pravnih sredstev.« V zvezi z navedenim zapisom se je v članek verjetno prikradla napaka v navedbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), saj je US v postopku, začetem na podlagi zahtev in pobud za oceno ustavnosti zakona o bančništvu (v nadaljevanju: ZBan-1), postavilo predhodna vprašanja Sodišču EU v Luxembourgu v zvezi z veljavnostjo in razlago Sporočila evropske komisije o bančništvu. Ne US ne Sodišče EU nista presojali zakonitosti odločb Banke Slovenije (v nadaljevanju: BS) oziroma njihove skladnosti s pravili EU, temveč je US le presojalo ustavnost izpodbijanih določb ZBan-1, ki so bile podlaga za izrek izrednih ukrepov ha podlagi odločb BS. [Do napake pri poimenovanju institucije je prišlo med uredniško obdelavo članka Dušana Hočevarja. Uredništvo se avtorju opravičuje, op. ur.]

Protiustavna pravna praznina

V razmerju do bivših imetnikov obveznic in delnic bank so odločbe BS sicer postale dokončne in pravnomočne iz razloga, ker jim v upravnem sporu ni bila dana pravica zahtevati sodno varstvo zoper odločbe BS. Ta pravica je bila dana le poslovnim bankam, ki pa je niso izkoristile. Ali takšna ureditev pomeni kratenje konvencijskih pravic, pa bo na podlagi vloženih pritožb sedaj odločalo ESČP. 

ECB: BS ne sme plačati odškodnin za bančne izbrise

Medij: Delo  Avtorji: Maja Grgič  Teme:  bančni izbrisi, obveznice, delničarji Datum: Sobota, 06. april 2019 Stran: 18

Sanacija bank Evropska centralna banka je v stališču podprla Banko Slovenije Ljubljana

Zahteva, da mora Banka Slovenije plačati morebitno odškodnino za bančne razlastitve ob zadnji sanaciji bank, ni v skladu s pravili o prepovedi monetarnega financiranja, v svojem mnenju o predlogu zakona o sodnem varstvu razlaščenih bančnih vlagateljev ugotavlja Evropska centralna banka (ECB). 

Koalicija namreč prav te dni usklajuje omenjeni predlog zakona, ki med drugim predvideva, da bodo lahko nekdanji delničarji in imetniki izbrisanih podrejenih obveznic saniranih bank odškodninsko tožili Banko Slovenije, ki naj bi plačala tudi morebitno odškodnino. Banka Slovenije temu plačilu nasprotuje, ker da bi šlo za monetarno financiranje, po pričakovanju pa je njihovo stališče v mnenju o predlogu zakona podprla tudi ECB. 

Plačilo je naloga države

Ta med drugim navaja, da bi bili razlaščenci do nadomestila upravičeni le, če bi se izkazalo, da so bili na slabšem, kot če bi šla banka v stečaj. Pri tem ECB izpostavlja, da bi bilo takšno financiranje naloga države in ne Banke Slovenije. ECB še opozarja, da tokratna različica zakona v nasprotju s prejšnjo naši centralni banki ne omogoča, da bi lahko v sodnem postopku državi dokazala, da ni odgovorna za odškodnine, povezane z izrednimi ukrepi.

Nadalje ECB, ki jo vodi Mario Draghi, opozarja na finančno neodvisnost BS, kar pomeni, da članice centralnih bank ne smejo spraviti v položaj, kjer bi imele nezadostne rezerve in kapital. Ker ima BS po zadnjih podatkih 909 milijonov evrov rezerv, izbrisov pa je bilo za 960 milijonov evrov, bi, tako ECB, »v najslabšem primeru to pomenilo, da bi BS ostala brez večine pomembne vsote njenih rezerv, kar bi negativno vplivalo na njene finančne vire in finančno neodvisnost«.

Zaupnost podatkov 

ECB pomislek izraža tudi glede razkrivanja podatkov o stresnih testih in pregledu premoženja posameznih bank, ki da so zaupne narave. »Razkritje stresnih testov brez zaupnih informacij bi moralo biti omejeno le na delničarje in kreditodajalce, ki so jih izredni ukrepi Banke Slovenije neposredno prizadeli,« so zapisali. Hkrati so poudarili, da je ocena zdravja naših bank potekala pod okriljem ECB in pravil evropske regulative. V ECB menijo, da presoja ustreznosti ocen o takratnem stanju v bankah skupaj z metodologijo ne sodi v pristojnost nacionalnih sodišč, ampak lahko to presoja le Sodišče EU. 

Postopek na ESČP 

Pripombe k predlogu zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank

Društvo Mali delničarji Slovenije (Društvo MDS) se že od leta 2013 ukvarja s problematiko sanacije slovenskega bančnega sistema in z njo povezanih "bančnih izbrisov", ki so bili izvedeni konec leta 2013 v NLB, Novi KBM ter Abanki in nato še konec leta 2014 za takratno Banko Celje. Od prvih bančnih izbrisov je torej minilo že več kot 5 let, nekdanji delničarji in imetniki podrejenih obveznic bank pa danes še vedno nimajo na razpolago učinkovitega sodnega varstva. Vlada RS je pripravila nov predlog zakona o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, za katerega pa žal ugotavljamo, da v celoti ne sledi odločbi Ustavnega sodišča (št. U-I-298/13) in sodno varstvo nekdanjih imetnikov otežuje, namesto da bi prizadetim vendarle ponudil učinkovito pravno sredstvo.

 

Ljubljana , 04. marec 2019


 

Društvo MDS je pripravo strokovno utemeljenih pripomb naročilo od Odvetniške pisarne Tamara Kek, s katero Društvo MDS sodeluje že vse od začetkov izbrisov. Celotna vsebina pripomb je dostopna tukaj, na kratko pa lahko strnemo temeljne pomanjkljivosti in pripombe, in sicer predlog zakona:

  • ne ureja pravil predložitve dokumentacije sodišču v dokazne namene,
  • retroaktivno posega v pravice tožnikov, ki so tožbe že vložili,
  • poskuša za nazaj določiti metodo cenitve s tem, ko se sklicuje na pravila Evropskih standardov nadzora nad bankami in na metode in izhodišča Evropske centralne banke,
  • ne daje možnosti tožnikom vplivati na izbiro strokovnjakov, ki bodo ocenjevali pravilnost rezultatov stresnih testov,
  • pri določanju višine sodne takse ne upošteva, da gre za nadomestno sodno varstvo,
  • ne rešuje vprašanja tožb, vloženih zoper poslovne banke in sicer v primerih, ko so tožniki solidarno tožili Banko Slovenije in poslovne banke, oziroma so poslovne banke tožili podrejeno,
  • glede na to, da naj bi se postopki združevali, ne odgovarja na vprašanje materialnega procesnega vodstva teh pravd (vročanje vlog vsem strankam, roki za odgovore, udeležba na narokih, način zasliševanja prič in izvedencev, itd.),
  • ne vsebuje ureditve glede kritja pravdnih stroškov.

Za ogled prispevka iz oddaje Dnevnik na RTV Slovenija 1 z dne 04. marec 2019 kliknite na sliko ali tukaj.

Zakaj mora biti Banka Slovenije plačnik odškodnin

Banka Slovenije je samovoljno in brez vsakršnih strokovnih podlag izvedla stresne teste, ki niso imeli nikakršne podlage v Mednarodnih standardih računovodskega poročanja (MSRP), kljub temu da so vse banke pred izbrisi kakor po njih venomer poročale svoj finančni položaj v skladu z MSRP. Prav tako do danes ni prišlo do nikakršnih relevantnih sprememb MSRP, zato je povsem logično, da je nosilec odgovornosti ravno Banka Slovenije.

Še več, Banka Slovenije je za potrebo sprejetja izbrisov, za en dan suspendirala organe bank (nadzorne svete in uprave bank) in samovoljno sprejela ukrepe izbrisov. Banka Slovenije torej nima težave s sprejemanjem odločitev v imenu posameznih bank, ko pa nastopi čas prevzemanja odgovornosti pred sodno vejo oblasti, pa z vsemi vzvodi poskuša prisiliti zakonodajalca, da se jo že z zakonom odveže odgovornosti.

Prav zaradi tega je edini možen plačnik odškodnin Banka Slovenije, njene pripombe pa bi morale biti v celoti neupoštevane.

Da bo mera polna pa velja izpostaviti še, da vsaj v primeru NLB nikoli ni bilo izdano končno poročilo o vrednotenju nepremičnin, kljub izvedenemu izbrisu in tudi po izjavi nekdanjega predsednika NS NLB, g. Gorazda Podbevška (Dnevnik na RTV Slovenija 1 z dne 15.10.2016) banka nikoli ni videla niti vmesnih niti končnih poročil in je zgolj plačevala cenitve, ki jih je naročala Banka Slovenije?!

Če torej vse skupaj karikiramo, upoštevanje pripomb Banke Slovenije je popolnoma enako kot če bi zapornik zahteval spremembo kazenskega zakonika na način, da bi njegova kazen bila spremenjena iz zaporne kazni v navaden prekršek, seveda z učinkovanjem za nazaj. Karikiranja seveda ni brezpredmetno, če se spomnimo, da Nacionalni preiskovalni urad (NPU) in Specializirano državno tožilstvo (SDT) vodita preiskavo zoper odgovorne v Banki Slovenije.

 

Poziv Ministrstvu za finance

Društvo MDS poziva Ministrstvo za finance, kot formalnega pripravljavca in predlagatelja novega zakona, da iz postopka umakne vse posameznike, ki so bili neposredno ali posredno vpleteni pri pripravi sporne novele ZBan-1L, ki je omogočila izbrise.

 

Društvo MDS ponovno izpostavlja, da bi odškodninska shema bila najcenejša in najhitrejša

V Društvu MDS želimo izpostaviti, da bi večino težav lahko odpravili z vzpostavitvijo odškodninske sheme, ki bi omogočala enostavno poravnavamo pred sodišči. Republika Slovenija bi izdala 15 ali 20 letne obveznice, ki se uvrstijo na organiziran trg. Kdor ni pripravljen čakati na dospetje, lahko svoje obveznice proda po tržnih pogojih, naravni kupci tovrstnih obveznic pa so pokojninske družbe, zavarovalnice in druge finančne institucije, ki potrebujejo instrument s fiksnim donosom za zavarovanje svojih finančnih produktov. 

Glede večkrat izraženih pomislekov, da se za raznimi podjetji in fiduciranimi računi skrivajo tisti, ki so v raznih prekrških ali pa celo davčni dolžniki, v Društvu MDS predlagamo, da bi se morali pred končno poravnavo dejanski imetniki razkriti, način pa se lahko jasno zapiše v zakon. Pred izplačilom odškodnine pa lahko te podatke preverijo tudi ustrezni oblastni organi kot so FURS, policija in sodišča.

Zakon o podrejencih ima napako

Medij: Dnevnik (V ospredju)  Avtorji: Klemen Košak Teme:  mali delničarji Datum: Torek, 05. marec 2019 Stran: 6

V Banki Slovenije nasprotujejo predlogu zakona, s katerim želi ministrstvo za finance zagotoviti pravno varstvo nekdanjim imetnikom obveznosti bank, ki so bile izbrisane ob sanaciji bank pred petimi leti. Trdijo, da centralna banka po zakonu ne sme plačati odškodnin in ne more nositi odgovornosti za reševanje bank.

Danes se izteče javna razprava o predlogu zakona, s katerim želi ministrstvo za finance zagotoviti pravno varstvo nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, ki so bile izbrisane zaradi sanacije bančnega sistema v letih 2013 in 2014.

Vodstvo Banke Slovenije je zato včeraj sporočilo, da sicer sicer pozdravljajo namero ministrstva, da uresniči odločbo ustavnega sodišča in okrepi zaupanje v bančni sistem, menijo pa, da predlog vsebuje povsem neustrezno rešitev. Brez koristi in brez odgovornosti Po mnenju Banke Slovenije je ministrstvo napačno določilo, kdo bi plačal, če bi sodišče ugotovilo, da je pri sanaciji bank prišlo do oškodovanja. Po nameri ministrstva bi bil plačnik Banka Slovenije, odškodnine pa izplačala iz »za ta namen oblikovanih rezervacij in splošnih rezerv«. Če bi odškodnina presegla višino teh rezervacij oziroma rezerv, bi denar začasno založila država, centralna banka pa bi ga morala vrniti.

Po podatkih finančnega ministrstva je bila skupna vrednost kvalificiranih obveznosti, ki so bile ob sanaciji izbrisane in na katere se predlog zakona nanaša, 963 milijonov evrov. »Reševanje bank je po pravu Evropske unije primarno naloga lastnikov in v skrajnem primeru naloga države,« je včeraj povedal vodja pravne službe Banke Slovenije Jurij Žitko. Zatrdil je, da je centralna banka v času krize večkrat pozvala lastnike, naj banke dokapitalizirajo. Ker tega niso storili, jih je rešila država. Banka Slovenije je bila res udeležena v postopku reševanja, vendar so bili pomembni tudi od nje neodvisni zunanji cenilci ter evropske institucije, je dejal. Predstavniki izbrisanih imetnikov obveznosti bank trdijo, da je bila bančna sanacija v Sloveniji izvedena na podlagi nepravilno ocenjenega stanja v bankah in da izbris v resnici ni bil potreben. Če bi jim to na sodišču uspelo dokazati, je po Žitkovih besedah treba vedeti, da koristi od sanacije ni imela Banka Slovenije, ampak banke ter deloma država, ki je lahko pridobila večji delež v lastništvu bank, kot bi ga sicer. Vendar bankam verjetno ne bi smeli naložiti plačila morebitnih odškodnin, saj bi se morda znova znašle v težavah, je dejal. Zato bi bilo po njegovem najprimerneje, da bi odškodnine plačala država prek sklada, ki bi ga vzpostavila za ta namen.

Za razkrije dejanskih lastnikov

Poleg tega bi takšna ureditev kršila prepoved monetarnega financiranja državnih nalog, sta zatrdila Žitko ter viceguverner Banke Slovenije Jožef Bradeško. Monetarno financiranje države - povečevanje denarja v obtoku z namenom financiranja države je v Evropski uniji prepovedano, da bi se zagotovila stabilnost cen in javnofinančna disciplina, sta pojasnila. Centralna banka sicer ima okoli 700 milijonov evrov rezerv in rezervacije, vendar te niso bile oblikovane za ta namen. Banke Slovenije torej ni prepričala trditev ministrstva za finance, da ta ureditev ne bi pomenila financiranja obveznosti javnega sektorja.

V Banki Slovenije imajo še več drugih pripomb na predlog zakona, za katere je Žitko dejal, da so bolj tehnične narave. V sodnem postopku bo ključno mnenje izvedencev, zato v centralni banki menijo, da bi morali biti ti izvedenci strokovnjaki, ki imajo izkušnje z reševanjem bank. Po njihovem mnenju bo težava tudi s podatkovnimi sobami, v katerih se naj bi se tožniki seznanjali z dokumenti, ki so ključni za dokazovanje njihovih trditev. »Vzpostavitev teh sob zahteva specifična znanja, ki jih zaposleni v Banki Slovenije nimajo,« pravi Žitko. Med drugim se v Banki Slovenije zavzemajo tudi, da se razkrijejo vsi lastniki podrejenih obveznosti bank. »Transparentnost je treba zagotoviti, ker bo šlo za izplačilo iz javnih sredstev in ker je treba spoštovati pravila o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma,« je pojasnil Žitko. Po podatkih ministrstva je bilo vseh delničarjev bank več kot sto tisoč, 97,4 odstotka delnic pa je bilo v lasti 50 največjih delničarjev.

Več pripomb na predlog zakona so podali tudi v Društvu Mali Delničarji Slovenije, kjer vztrajajo, da država vzpostavi odškodninsko shemo, za poplačilo izda obveznice, od dejanskih imetnikov pa zahteva, da se pred poravnavo razkrijejo.

Syndicate content

Poslovne novice domačih časopisov in spletnih

portalov

Production by Sapiens, d.o.o.
Hosting by Sapiens, d.o.o.