Če že speljujemo Titovo cesto na Žale, zakaj je ne bi še do povojnih grobišč?

Natisni

Medij: Reporter
Avtorji: Kršinar Igor
Teme: Mali delničarji
Rubrika / Oddaja: Intervju tedna
Datum: 01. 06. 2009
Stran: 35
 

■ Dolgo ste bili glavni urednik Nove revije, ki je prvič izšla leta 1982. V 57. številki je bil zapisan slovenski nacionalni program, idejni nastavki za poznejšo osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, ki se je končala z vstopom v EU in Nato leta 2004. Prispevki za slovenski nacionalni program, kot je bil naslov 57. številke, so izšli spomladi 1987. leta, ko sva bila urednika Nove revije Dimitrij Rupel in jaz. Navedel bom le tri po mojem bistvene politične zahteve, ki so zapisane v »prispevkih« in so vzbudile velik hrup po vsej Jugoslaviji. Prvič: Imamo totalitarni politični sistem. Partija lahko kot ustavno privilegirana »vodilna idejna in politična sila« z močjo državnega aparata in partijsko vodenih družbenopolitičnih organizacij nemoteno uveljavlja svojo voljo in oblast nad državljani. Partijski vrh ne dopušča nobenega poskusa artikulacije civilne družbe ali ga takoj zatre, direktno prepoveduje politično opozicijo in blokira nastajanje demokratične politične kulture. »Zato je potrebno ta sistem spremeniti,« je odločen Jože Pučnik v svojem tekstu. Drugič: Brez razvite slovenske državnosti v razmerah svetovne civilne družbe in svetovnega informacijsko-komunikacijskega sistema slovenskega jezika ne bo mogoče uveljaviti kot svetovnega jezika. Kajti ta nas po nacionalni biti entitetno vzpostavlja in določa per se. V slovensko državnost pa lahko vstopimo »samo z jasno zavestjo o pravici do samoodločbe«, piše Tine Hribar. Tretjič: To stališče z vidika naravnega prava dopolnjuje pisanje Franceta Bučarja. Če hočemo obstajati kot samostojen narod, pravi, je nujno in edino legitimno, da se do tega sami opredelimo, ne pa da o tem odločajo drugi mimo naše volje. Iz tega tudi jasno sledi, da imamo kot narod pravico, »da se organiziramo kot samostojna država ali da kot država stopamo v tesnejše ali rahlejše povezave z drugimi. Tudi presoja o tem je izključno lastna narodova pravica.« Politično gonjo in vihar, ki ju je povzročil izid 57. številke zaradi teh in še mnogih drugih ideološko in politično »nesprejemljivih stališč«, zelo nazorno prikazuje posebna izdaja mesečnika Ampak iz leta 1994 z naslovom Zadeva 57, ki jo je uredila Alenka Puhar. Danes si česa takega ne moremo zamisliti niti v najbolj razposajenih duhamornih sanjah.

■ Kako v luči pravkar povedanega presojate stališča, ki nas dandanes z vso vnemo prepričujejo, da je bilo lepo v socializmu, da je bil Tito velika osebnost in da je treba, če povzamem besede podpredsednika SD Patri cka Vlačiča, osvoboditi Evropo neoliberalizma in konservativizma. Ali se vračamo v stare čase? V tranzicijskih razmerah, v katerih se košatijo turbokapitalisti, menedžerji, psevdoliberalci, politični povzpetniki, finančni lobiji, birokrati in še kdo, ki se dobro znajde v ozračju etične poljubnosti in samovolje, me nič ne preseneča, da se marsikomu od njihovih žrtev toži po starih časih in diktaturi. Kdaj pa je že bilo stanje duha in kulture kot formativne sestavine družbenega bitja in žitja ljudi tako pri tleh, kot je danes. Podjetja propadajo, vse več je ljudi na cesti, pravosodje stavka, zdravstvo je na psu, rigidno šolstvo se z vsako reformo uči iz svojih napak, a tako, da jih kar naprej ponavlja; mediji so natrpani z efemeridami, kritični duh v njih pa je na počitnicah; gradbeništvo, ki ga financirata država in Evropski denarni sklad, je kar naprej v kakšnem zavoženem predoru, hkrati pa so ceste trikrat dražje kot v Avstriji. Takšnih primerov je brez števila. Vsepovsod pa delujeta neskrupulozna privatizacija in pohlep, ki ju nihče ne sankcionira. Morda pa smo zato prav mi, ki smo šele na poti do tega, da se tudi na Slovenskem naposled uveljavijo evropski standardi in norme ter nanje oprta politična kultura, poklicani, da osvobodimo Evropo neoliberalizma in konservatizma, saj imamo najboljše izkušnje s socializmom in Titovim despotizmom, kar je za takšen poseg odlična popotnica.

■ Sodeč po besedah podpredsednika DZ Mirana Potrča, smo leta 1953 živeli v demokraciji, ne v totalitarizmu. Kakšne izkušnje ste imeli s takratno komunistično oblastjo pri ustanavljanju in izdajanju Nove revije? Kakšna je razlika od izkušenj po letu 1990, po uvedbi večstrankarske demokracije? Miran Potrč že ve, o čem govori, saj je bil zadnji predsednik Skupščine republike Slovenije pred razpadom Jugoslavije. S pobudo za ustanovitev nove kulturne revije, s katero je skupina intelektualcev in umetnikov nastopila v javnosti leta 1980, se je partija skupaj s SZDL ubadala dve leti, preden je dopustila, da izide prva številka. Seveda se je ob tej zamisli v medijih (Delo, Nedeljski dnevnik, Mladina, Teorija in praksa, Komunist, Tribuna itd.) sprožil cel plaz partijsko vodenih ali spodbujenih napadov in ugovorov v zvezi z njo. Prihajali so predvsem iz kulturniških vrst vseh generacij od Josipa Vidmarja in Jožeta Javorška do najmlajših. Ta javna negativna implementacija z nasprotovanji in tudi psovaškimi napadi je pripomogla k temu, da smo zaradi razkričanosti še neobstoječe revije dali prvi številki naslov kar Nova revija. Izkušnja z izdajanjem novih revij po letu 1990? Brez težav, a s tegobami, ki so predvsem finančne narave, smo leta 2000 začeli izdajati še kulturnopolitični magazin Ampak.

■ Čas pred letom 1990 nekateri levičarski politiki prikazujejo kot demokratičen, čeprav je bilo takrat veliko političnih zapornikov. V 50. letih je bil Andrej Aplenc dvakrat interniran na Goli otok, Jože Pučnik je bil v zaporu konec 50. in nato še v začetku 60. let, Viktor Blažič pa v 70. letih. Pučnik zaradi kritike kmetijske politike, Blažič zaradi intervjuja z Edvardom Kocbekom. Ne le prva povojna leta, tudi čas po letu 1948, se pravi po informbiroju, ko se je Tito razšel s Stalinom in v Jugoslaviji izvajal svoj stalinistični pogrom, je bil zelo na gosto posejan s katorgami (ruskimi ječami), v katerih so se znašli tudi številni slovenski pisatelji in drugi intelektualci. Naj za osvežitev spomina navedem le nekaj imen, ki mi ta hip pridejo na pamet: Ludvik Mrzel, Ljubo Sire, Angela Vode, Boris Furlan, Cene Logar, Mirko Košir, Radovan Hrast, Vitomil Zupan, Jože Javoršek, Igor Torkar, Marjan Rožanc, Dragutin Gustinčič, Andrej Aplenc itd. itd. Nihče od njih ni bil politični zarotnik, le mislili so drugače. Jožeta Pučnika so zaradi kritične razprave o zadružništvu in »socializmu na vasi« v Reviji 57 leta 1958 zaprli, ga 1963. pogojno izpustili, nato pa že naslednje leto po objavi članka Iz oči v oči v reviji Perspektive, v katerem je kritično obravnaval partijski totalitarizem, ponovno strpali v arest, Perspektive pa so zatrli. Skupaj je odsedel sedem let, po izpustitvi 1966 pa mu ni preostalo drugega, kot da se je iz tukajšnjega sovražnega okolja umaknil v eksodus in v Nemčiji napravil univerzitetno kariero. Pri Viktorju Blažiču in sodniku Francu Miklavčiču pa je šlo za tole: v tržaški reviji Zaliv sta Boris Pahor in Alojz Rebula leta 1975 objavila intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je ta s svojim pričevanjem in obsodbo odprl tabu temo, namreč vprašanje povojnih pobojev v Rogu. Zoper Kocbeka so sprožili hudo politično gonjo. Borisu Pahorju so prepovedali vstop v državo, Blažiča in Miklavčiča, ki sta v Zalivu pod psevdonimom objavila svoja prispevka zoper to gonjo in v podporo Kocbeku, pa so za dve leti zaprli, seveda pod pravim imenom.

■ Zdaj pa bodo v Ljubljani, kot v posmeh vsem žrtvam titoističnega režima, ne le are stantom, spet speljali cesto, ki bo imela Titovo ime. Miran Potrč že ve, o čem govori, saj je bil zadnji predsednik Skupščine republike Slovenije pred razpadom Jugoslavije. Kjer se izgubi udeleženost, se izgubi tudi spomin, pravi Goethe. Da bi se tega zares zavedali, pa je potreben zgodovinski spomin, ki nam omogoča tudi kritično distanco, s katere lahko merimo vzroke in okoliščine dogodkov, ki smo jim priča v živi stvarnosti. A ta spomin nam iz dneva v dan bolj peša, s tem pa tudi kritična zavest o nas samih. Če je še kaj premoremo, potem ne moremo v imenu današnjih časov kar meni nič tebi nič mimo resnice, da so imeli tudi v Rogu, Crngrobu, na Teharjah in v rovu sv. Barbare mučeni in pobiti svoje enkratno življenje, kakršno je naše, ki pa se ni končalo po diktatu narave, pač pa po diktatu revolucionarne ideologije, ki je z nasiljem nad ljudmi in zločinom spreminjala svet v Svet. Če že speljujemo Titovo cesto na Žale, zakaj pa je ne bi še do grobišč, ki so dosti bolj živo povezana z njegovim imenom.

■ V čem se današnja civilna družba, mediji in gospodarstveniki razlikujejo od stanja v 80. letih. So bolj avtonomni ali so zaradi razvoja tranzicije še bolj odvisni od politike, ki je zdaj na oblasti? Položaj je drugačen kot pred tridesetimi leti iz številnih razlogov, za katere vemo in jih ni treba naštevati. Res pa je, da so energije, ki naj bi se artikulirale v pobudah in nastopih civilne družbe, dokaj omrtvičene ali razdrobljene in brez pravega političnega učinka, da mediji oponašajo eden drugega, zaradi česar so brez kritične prodornosti, ki bi segala malo dlje od nosu; da se gospodarstveniki v svojih privatizacijskih, prevzemnih in podobnih poslih, s katerimi nategujejo male delničarje, obnašajo kot da je svet njihov, še posebno če imajo za seboj finančno -politične lobije, ki znajo, ko je stiska, poskrbeti pri bankah (predvsem NLB in NKBM, ki sta v pretežni lasti države) za reprogramiranje njihovih kreditov brez pokritja. Ali so odvisni od političnih skupin ali klik, ki so na oblasti? Nedvomno, saj to druga drugi ob vsaki priliki dokazujeta tako pozicija kot opozicija. Kdo jima torej ne bi verjel.

■ Tri največje časopisne hiše, ki so bile nekoč glasila SZDL, so zdaj v lasti dveh tajkunov iz kroga leve politične opcije, zdaj vladajoče, morda le različnih vladajočih strank. Dnevnika, ki bi bil bolj naklonjen novim strankam oziroma opoziciji, ni, ker je premalo bralcev, še manj pa interesa oglaševalcev po takem časopisu, celo novinarjev je premalo za to. Ali imamo v Sloveniji svobodo tiska, če je ena politična stran medijsko diskriminirana? Tu mi prihaja na pamet znani Bismarckov izrek, da je svoboda luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsakdo. Za slovenske medije to brez dvoma velja. Svoboda namreč ni nekaj poljubnega, ampak je zavezujoča, ker je utemeljena na etičnih postulatih in z njimi povezani prostosti duha, ki zaradi tega ni nekaj brezličnega in lahkotnega. Če te in take prostosti primanjkuje, tudi ni luksuza. Vaše vprašanje to zelo dobro naznačuje. Poskusov, da se stanje spremeni, je bilo že precej, uresničenje enega od njih je tudi Reporter, vendar je to komaj kaplja v morje, saj smo Slovenci, kot nas v svojem razmišljanju Morbidus slovenius izvrstno »terarizira« (terarij - prostor za plazilce) Erica Johnson, po mentalnem in družbenem videzu podobni želvi. Kar naprej si želimo premikov in sprememb, nismo pa jih sposobni uresničiti. Farsična vzorčna prispodoba te želje je zgodba o falconu, ki so ga za drag denar iz proračuna nabavili otroci na oblasti, da bi imenitno leteli in na repu ponesli slavo slovenske države po svetu. Zgodilo pa se je to, da niso poleteli nikamor, ampak obtičali na hrbtu. Saj kdo je pa že videl, da bi želva letela.

■ Ali med take spremembe spadajo tudi te, ki se obetajo nacionalni RTV, za katero pravijo, da jo bodo vrnili v upravljanje civilni družbi. Do leta 2006 so svet RTVS večinoma sestavljali predstavniki civilne družbe, med katerimi pa ni bilo predstavnika kluba Nova revija, v primerjavi s sedanjim, ki ga menda upravlja politika. Je Nova revija politika, Janez Kocijančič pa civilna družba? Tudi interesno povezana, a duhovno in nazorsko diferencirana civilna družba je politika, če ima kakšen vpliv na družbo in na njene institucije, nikakor pa ne sme biti podvržena strankarskim ciljem ali se uklanjati vplivu političnih lobijev in klik, če hoče ohranjati svojo avtonomnost in verodostojnost. Takšna mišljenjska pluralnost, ki je sposobna diskurza, bi morala biti zastopana tudi v svetu RTVS, ne pa da v njem prevladuje politična polarizacija, ki tak diskurz onemogoča, s tem pa blokira tudi programsko očiščenje in pomlajenje, ki ga v RTVS že ves čas pogrešam. Tudi v začetku devetdesetih let, ko je svetu predsedoval Rudi Šeligo, jaz pa sem sedel v njem, je bilo tako. Napori, da se stvari vzdignejo iz kontinuitetne uležanosti, so bili dovolj odločni in zavzeti, premiki v programski zasnovi in njeni realizaciji pa premalo inovativni in energični ali drugače rečeno: nezadostni. RTVS je bil in ostaja bastion, ki mu je težko priti pod kožo, kar je na svoji koži izkusil že nekdanji generalni direktor Žarko Petan, nič manj pa ne občuti tega tudi sedanje vodstvo, predvsem pa direktor TVS Jože Možina.

■ Koliko denarja dajejo tajkuni za slovensko kulturo? Nimam pojma, saj tudi ne vem, o kateri slovenski kulturi sprašujete - o kulturnem izročilu, o muzejih, knjižnicah, galerijah in spomenikih, o Plečnikovem stadionu, o NUK ali Bloudkovi skakalnici, o visoki ali popularni kulturi? Že na prvi pogled pa je jasno, da je kult v prednosti pred kulturo, ki ji je, recimo, v osrednjem dnevniku Delo odmerjeno mesto tik pred osmrtnicami.

■ Titova cesta in poveličevanje komunizma je gotovo v nasprotju z nedavno sprejeto resolucijo Evropskega parlamenta o totalitarnih režimih. Poleg tega se naš državni zbor izogiba razpravi o tej resoluciji, namesto tega pa hoče sprejeti spravno resolucijo brez soglasja največje opozicijske stranke in mimo žrtev komunističnega nasilja. Ali lahko pričakujemo odziv EU? O Titovi cesti in o tem, kakšne asociacije vzbuja v človeku z nekaj kritične pameti in zgodovinskega spomina, sva že govorila. Vendar pa mi je zdajle, ko se pogovarjava in je že znano, da bo mestni svet, ki očitno sledi paroli Za domovino s Titom naprej!, v Ljubljani zgradil novo Titovo cesto, prišla na misel tale fantazma ali privid: našemu zgodovinskemu spominu na čast (saj se ne spodobi, da bi ga docela zavrgli in pozabili nanj) bi se bilo treba, kot to znamo, dogovoriti s Hrvati in kot edinstveni »mermeni« spomenik v tem delu povojne Evrope obnoviti danes razpadajoče kazensko taborišče, ki je s polno paro delovalo od 1949. leta do zadnje tretjine 50. let. Svoje prostore je imelo na Golem otoku in Grgurju. S prostovoljnim delom zagnanih mestnih svetnikov in pobudnikov za Titovo cesto v Ljubljani s perspektivovcem Petrom Božičem na čelu bi na prvem otoku lahko, kot bi mignil, postavili Titovo cesto, na drugem, ženskem otoku pa Titov trg. Oba bi slavnostno odprli z bičarskim špalirjem za udeležence, prav takšnim, s kakršnim so nekoč kaznjenci, seveda prostovoljno z udbovskim valptom za hrbtom, pričakali skupine na novo prignanih trpinov na otok. S tem bi vsemu svetu pokazali, da nas, čeprav kdo škodoželjno trdi drugače, ne zapušča spomin.

■ To bi bil edinstven dogodek, ki bi zagotovo odmeval tako na vzhodu kot na zahodu, vsekakor zelo različno, predvsem pa bi bil v popolnem neskladju z evropsko resolucijo. Domislica z Golim otokom je bila samo navržek, da ne bi pozabila na želvo, katere narava se bo še bolj razkrila v nadaljevanju najinega pogovora. Resoluciji Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarnih režimov je pravzaprav botrovala Praška deklaracija, katere prvi podpisnik je Vaclav Havel. Pri nas je prvi s tem predlogom leta 1992 prišel pred parlament dr. Jože Pučnik, ki je menil, da je pravica in dolžnost svobodno izvoljenega večstrankarskega parlamenta, da se v imenu demokracije, pravne države in človekovih pravic opredeli do bivšega totalitarističnega režima v Jugoslaviji in obsodi njegova zločinska dejanja. S to svojo pobudo ni prodrl, saj ni dobil večinske podpore. Če takšne odločitve ni bilo mogoče doseči takrat, v demosovsko naelektrenem demokratizacijskem ozračju, jo je še toliko manj danes, ko menda demokracijo imamo, volje in duha, ki bi to potrjevala in udejanjala v naši družbeni resničnosti, pa ne. Kaj naj k temu doda EU? »Duh se težko odvadi tistega, česar se je dolgo učil,« bi se mogoče kdo spomnil Seneke mlajšega, in opravil z vso zadevo.

■ Presenečen sem bil, ker je Zbor za republiko - tudi vi ste član predsedstva - na svoji zadnji javni tribuni razpravljal zgolj o vladnih ukrepih za premostitev gospodarske krize, izognil pa seje razpravi o Hudi jami in problemu poveličevanja komunizma v zadnjih mesecih s pobudo za Titovo cesto in rdečimi zastavami na provladnih shodih v Ljubljani. So to tudi za vas drugorazredne teme? Na javni tribuni ni priporočljivo preskakovati s teme na temo. Tega se dovolj nabere v splošni razpravi. Zato je bil diskurz, ki je z različnih vidikov razčlenjeval, problemsko tematiziral in tehtal posledice gospodarske krize in recesije, hkrati pa kritično ocenjeval ukrepe vlabiografija Pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec in publicist Niko Grafenauer je bil rojen v Ljubljani 5. decembra 1940. Po učiteljišču je študiral primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Po diplomi je več let živel kot samostojni književnik, potem pa je bil urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, glavni urednik revij Problemi in Nova revija ter časopisa Ampak, več let je bil glavni urednik in direktor založbe Nova revija. Za odličnost svoje poezije je Niko Grafenauer prejel Prešernovo nagrado (1997), dve Levstikovi nagradi, Kajuhovo nagrado, Jenkovo nagrado, za mojstrstvo svojih prevodov tujih pesnikov pa Sovretovo nagrado. Skupščina SAZU je Nika Grafenauerja leta 2003 izvolila za izrednega člana, pred dnevi pa je bil izvoljen za njenega rednega člana. de v zvezi z njo, na zboru zagotovo pripravljen v pravem trenutku. Se več: razprava je bila več kot koristna, saj ni obtičala zgolj pri ocenjevanju zagatnega stanja, ampak je z nastopi nekaterih finančnih in gospodarskih ekspertov (Bernard Brščič, Janez Šušteršič, Ivo Boscarol) skušala nakazati tudi nekatere finančne in gospodarske ukrepe, s katerimi naj bi se čim prej in brez hujših poškodb izkopali iz nje. Drugim temam, ki jih omenjate, pa se bo Zbor za republiko vsekakor bolj izčrpno posvetil v javnih razpravah, ki še pridejo na vrsto.

■ PredsednikSDSJanez Janša jena kongresu SDS predstavil deset ustavnih sprememb, ki naj bi vodile v drugo republiko. Mar ni to tema, ki bi jo moral predstaviti Zbor za republiko? To ni muha enodnevnica in tudi nikjer ne piše, da bi moral s takšno pobudo stopiti pred javnost ravno Zbor za republiko. Več kot zanesljivo pa je, da bo o tako pomembni temi, ki anticipira ustavne spremembe, razpravljal in se do nerešenih vprašanj v zvezi s tem opredelil tudi Zbor za republiko, ki je že s svojim nazivom poklican k temu.

■ PredsednikZbora za republiko Gregor Virant je omenil možnost, da bi se zbor preoblikoval v stranko. Podpirate tako zamisel? Verjemite mi, da tega ni mislil zares. Zbor za republiko ni nobena homogena politična grupacija, pač pa pluralno civilnodružbena formacija, ki kritično ocenjuje in razpravlja o aktualnem družbenem dogajanju na Slovenskem, pa tudi v širšem evropskem kontekstu. Ni pa nemogoče, seveda če se bo pomladil, da se nekoč iz njega izvije celo kakšna stranka z jasno razvidnim političnim profilom, ki jo bosta priklicala na prizorišče stiska in krizni čas, predvsem pa mundialne spremembe in procesi, ki niso trenutnega, ampak globalnega civilizacijskega značaja. Na kratko rečeno: govorim o moderni stranki, ki se bo inteligentno in prepričljivo odzivala na civilizacijske izzive časa in ki se bo s svojo politično kulturo znala postavljati po robu neznosnemu slovenskemu provincializmu. Te stranke seveda ne povezujem z Zborom za republiko, pač pa s prihodnostjo, o kateri tako radi rečemo, da sloni na mladih.

■ Je prihodnost za vas nekaj, kar je mogoče napovedati? Je mogoče določiti mejo, do katere sega? Prihodnost je zame neke vrste virtualna resničnost, postavljena v zgodovinski čas, ki ga ni mogoče otipati in detektirati z neposrednim izkustvom, zato o njej lahko govorimo samo in spe, kot o časovni projekciji, ki se dogaja v naših glavah. Na ta način so nastale tudi vse eshatologije, ki jih poznamo in smo jih tako ali drugače izkusili v zgodovinski resničnosti. Prihodnost ostaja večna neznanka, ki pa prav zato priklicuje na dan številne ideološke, teološke, mitske in druge transcendentalne predstave, s katerimi ji skušamo »priti do dna«. Menije ob teorijah o koncu subjekta, koncu zgodovine, koncu umetnosti ipd. in ob vsesplošnem ponavljanju istih stvari, torej ob neprijetnem papagajstvu, v katerem ni nobene izvirnosti, zelo blizu ugotovitev, ki jo je ob svoji sedemdesetletnici v intervjuju za Frankfurter Rundschau povedal Giinter Grass. V njem pravi, da ni nikoli rekel, da literatura in čas, v kateri ta nastaja, nimata več prihodnosti, pač pa da smo se sposobni ubiti, s tem pa je konec prihodnosti, ker ima opraviti s to stalno grožnjo. »Ne gre za apokalipso, ki prihaja od bogov, temveč za konec, ki ga pripravljajo ljudje. Seveda ga lahko ljudje tudi odvrnejo.« To pa je čredo, ki ga podpišem tudi jaz.

■ Tudi interesno povezana, a duhovno in nazorsko diferencirana civilna družba je politika.