Vladni rop lastnikov bančnih obveznic NLB
NatisniMedij: Reporter Avtorji: Biščak Jože Teme: Mali delničarji, Rajko Stanković Rubrika / Oddaja: Zgodba tedna Datum: 06. 01. 2014 Stran: 23
Kaj se zgodi, če banki, ki vam je posodila denar, ne vračate kredita? Odgovor je jasen: banka unovči zavarovanje kredita, opravi izvršbo na vašem transakcijskem računu ali pa zarubi vaše nepremičnine. In prav je tako, saj je dolg treba vrniti. Pa velja to tudi v nasprotni smeri? Očitno ne. Vse, ki so NLB posodili denar z nakupom podrejenih obveznic, so vlada Alenke Bratušek in poslanci vladajoče koalicije razlastili ter jim celo v zakonu odrekli ustavno zajamčeno pravico do pritožbe.
Večina tistih, kije kupila podrejene obveznice NLB, se za denar lahko zdaj preprosto obriše pod nosom. Pravijo, da gre pri zakonu za rop državljanov, ki se ne razlikuje veliko od klasičnega (oboroženega) ropa banke. S to razliko, da je državna banka oropala državljane, roparji pa so bili s predlagano novelo zakona o bančništvu ministri s predsednico vlade na čelu in poslanci, ki so dvignili roko za zakon. Kaj takega bi bilo še v Severni Koreji težko izvesti. S tem ukrepom je Alenka Bratušek tudi pokazala, kako si predstavlja Slovenijo »gospodarsko uspešnejšo, bolj demokratično, strpno in solidarno«. Ruska izdaja revije Forbes ni zaman deželo na sončni strani Alp označila za najbolj socialistično državo v Evropi.
Šest kršitev ustave
»To je ukrep revolucionarnega prava,« je prepričan Tadej Kotnik, prodekan za znanstvenoraziskovalno dejavnost ljubljanske fakultete za elektrotehniko, ki je (bil) imetnik podrejenih obveznic slovenskih bank, po uveljavitvi novele zakona o bančništvu pa je ostal brez vsega. Zato se je tudi podpisal pod pobudo za oceno ustavnosti. Take pobude so na ustavnem sodišču štiri, svoji zahtevi pa sta dala državni svet in varuhinja človekovih pravic. Slednja zakonu očita šest kršitev ustave: da je Slovenija pravna in socialna država (2. člen), da ima vsakdo pravico do pravnega sredstva (22. in 23. člen), da so pred zakonom vsi enaki (14. člen), da je varstvo lastnine povezano s pravico do zasebne lastnine (33. in 67. člen), da je prepovedana povratna veljava pravnih aktov (155. člen) in daje kršeno načelo določnosti pravnih aktov (v povezavi z 2. in 120. členom).
Ustavni sodniki so decembra lani siger zavrnili predlog, da bi izvajanje zakona začasno zadržali (možna škoda je lahko le materialna in se taka lahko povrne), vendar so odločili, da bodo primer obravnavali prednostno. Kdaj se bo to zgodilo, ni znano, saj gre za precej zapleteno zadevo. Večina pravnih strokovnjakov je prepričana, da zakon ne bo prestal ustavne presoje, vse pa se je začelo pred leti, ko so banke začele ponujati svoje obveznice tudi fizičnim osebam: Med njimi je bila tudi obveznica z oznako NLB26, ki so jo uslužbenci največje slovenske banke ljudem vsiljevali kar na bančnih okencih.
Prazne obljube NLB
»Izkoristite priložnost! NLB Podrejena obveznica z letno obrestno mero 6,25 odstotka,« je maja 2010 obljubljala NLB, češ da gre za »nov, zanimiv naložbeni inštrument« z »atraktivno nespremenljivo letno obrestno mero«. Obresti se bodo kupcu izplačevale vsako leto, glavnica pa bo vrnjena leta 2017. Bančniki so takrat zatrjevali, da je obveznica državne banke zelo varna naložba, saj bi izgubili samo v primeru, če bi šla banka v stečaj, pravijo nasedli izbrisani »podrejenci«, kot zdaj pravijo (že nekdanjim) lastnikom podrejenih obveznic. Tudi večina finančnih strokovnjakov je trdila, da gre za tvegano, a dokaj varno naložbo, saj je lastnik banke država in je težko verjetno, da bi šla v stečaj. Nekateri so res opozarjali, da je taka obveznica lahko past (obrestna mera je fiksna, medtem ko se na trgu kapitala spreminja in bi bila kasneje lahko višja kot pri obveznicah), toda nihče ni pomislil na razlastitev. Eden od komentatorjev je na spletni strani Periskop celo hudomušno zapisal: »Res pa je, da z nakupom obveznice pomagate reševati NLB in tako opravljate dobro delo za pomembno slovensko finančno institucijo. Morda vam tudi ta prijetni občutek kaj pomeni.« No, prijeten občutek se je vsem sesul lansko jesen.
»Kot dolgoletni komitent NLB sem od leta 2000 varčeval v okviru nacionalne stanovanjske sheme in tako za sina privarčeval malo več kot 50.000 evrov. Ker je bil na študiju v tujini in denarja še ni potreboval, mi je bančna referentka predlagala, naj dam denar v depozit. To sem tudi naredil. Nekaj mesecev kasneje me je poklicala, predlagala, naj depozit spremenim v obveznice NLB26, ker je to velika priložnost predvsem zaradi večje obrestne mere,« je povedal eden od osmoljencev, ki zdaj po odvetniški pisarni Hribernik-Petrič toži največjo slovensko banko.
Trdi, da je referentki preprosto verjel, toda ko je čez leto dni prišel na banko, da bi dvignil denar, mu je druga bančnica povedala, da je pogodba za obveznice sklenjena za sedem let. »Tega mi ni nihče povedal, toda nisem se pritoževal in sem sprejel dejstvo, da bo pač sin denar dobil leta 2017. Potem je prišla novela zakona in vse so mi pobrali.« Prepričan je, da je bila pogodba z banko z novelo zakona prekinjena: »Pravna podlaga je odpadla zaradi sprejema bančne novele, zato tudi pogodba preneha veljati. Kar sta stranki dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj.« Zgodbe drugih so bolj ali manj podobne, ni malo tistih, ki so svoje depozite spremenili v obveznice. Celo več. Nekateri so špekulativno vzeli kredit in kupili obveznice. Zdaj pa bodo morali kredit vrniti, obveznice pa so jim izbrisali.
Vseh imetnikov hibridnih in podrejenih obveznic je okoli 2.000 (od tega sta 902 državljana kot fizične osebe vložile prihranke v obveznice NLB26), skupna vsota odpisanih podrejenih obveznosti pa znaša 441 milijonov evrov: pri NLB 257 milijonov evrov, pri NKBM 64 milijonov evrov, pri Abanki pa 120 milijonov evrov. Med znanimi Slovenci, ki so poleg pokojninskih družb, zavarovalnic, državnih družb in bank nasedli pri bančnih obveznicah, najdemo številne znane odvetnike, finančnike, menedžerje in gospodarstvenike. Za nekaj manj kot milijon evrov ima obveznic Zdenko Fritz, nekdanji predsednik uprave Banke Zasavje, okrog 0,6 milijona evrov pa jih ima družba Vasin nekdanjega šefa NFD Holdinga Stanislava Valanta. Med tistimi, ki jih imajo za več kot 100.000 evrov, najdemo še Vojka Maverja (nekdanjega predsednik uprave Delamarisa), Jožeta Fundo (nekdanjega šef Salonita Anhovo), Jožeta Poljanca (nekdanjega člana uprave Krke), odvetnika Andreja Pipuša, arhitekta Marka Studna, Mirka Kovačiča (lastnika trebanjske družbe Avtotransport Kovačič), Silva Flisarja (nekoč direktorja Agroservisa) in nekdanjega člana uprave Telekoma Slovenije Jožka Peterlina. Med imetniki podrejenih obveznic Abanke je tudi eden najboljših slovenskih športnikov Primož Kozmus.
Retroaktivni poseg
Vložek v NLB, NKBM in Abanko bodo sicer izgubili tako delničarji kot imetniki podrejenih obveznic, vendar je bistvena razlika med delnico in obveznico. Z delnico postaneš solastnik banke (imaš pravico vplivanja na odločitve banke), zato je logično, da takrat, ko je banka v težavah, kot delničar prevzameš večji del izgube ali pa izgubiš vse, zelo vprašljiv pa je poseg v dolžniške vrednostne papirje. »Vplačilo obveznice je posojilo banki - kot vplačilo depozita. Čeprav terjatve iz posojil ne prenehajo niti v stečaju, je bil novembra uzakonjen izbris vseh podrejenih obveznosti bank, ki jih dokapitalizira država, decembra pa je bil že izveden pri kar petih bankah. To je retroaktivni in nesorazmerni poseg v pravice podrejenih upnikov bank,« pravi Rajko Stankovič, predsednik Društva Mali delničarji Slovenije. Meni, da je izvedba novele zakona še posebno vprašljiva pri obveznicah NLB26, ki jih je izdala večinsko državna banka in jih tržila na okencih. »Z njihovim izbrisom se je obseg dokapitalizacije NLB znižal za manj kot štiri odstotke (z 1,61 na 1,55 milijarde evrov), zato je poleg ustavnega vprašljiv tudi ekonomski smisel; gre bolj za dokazovanje povprečnemu državljanu, da v sanaciji bank nekateri trpijo še bolj od njega,« je dejal Stankovič, ki je prav tako kot večina pravnikov prepričan, da jim bodo dali ustavni sodniki prav.
Tri tožbe na upravno sodišče proti Banki Slovenije in pobudo za oceno ustavnosti je vložilo tudi Vseslovensko združenje malih delničarjev (VZDM). Po njihovo bi bilo od vlade, potem ko je zahtevo za presojo ustavnosti napovedal državni svet, vsaj higienično, da bi počakala na odločitev ustavnega sodišča. »Tako so ravnali v Nemčiji, ko so tamkajšnji ustavni sodniki presojali skladnost pogodbe o fiskalnem paktu in spremljajoče pogodbe o ustanovitvi stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM) z nemško ustavo,« pravi Tadej Kotnik. Nemški predsednik Joachim Gauck kljub opozorilom finančnega ministra VVolfganga Schaubleja, da bi čakanje lahko imelo katastrofalne posledice za Nemčijo, ni podpisal zakona, ker se ustavni sodniki o tem niso izrekli. Tako delajo pravne države.
Sporna novela zakona, s katerim je po Kotnikovem mnenju Bratuškova vlada pokazala neverjetno brezbrižnost do ustavnih načel in (neodvisnih) strokovnih mnenj, je začela za zaprtimi vrati nastajati septembra lani, nekako v času, ko so v nadzorovano likvidacijo poslali Factor banko in Probanko. Do takrat je zakon o bančništvu prepovedoval kakršnokoli obliko prisilne poravnave banke, prav tako pa v nobenem prospektu ob izdaji obveznic ni pisalo, da se za kritje izgube banke uporabijo podrejene obveznice. Zato so pisci sprememb zakona, ki so očitno pomislili na morebitne tožbe, vnesli še prepoved tožb proti banki.
Opozorila pravnikov
Prvo strokovno neodvisno mnenje je ministrstvo za finance pridobilo od Združenja bank Slovenije (ZBS), bilo je uničujoče, saj so kritiki opozorili, da zakon posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, da ne bo prestal ustavnega testa sorazmernosti in da omogoča neupravičeno diskriminacijo bančnih upnikov. Kljub temu je vlada predlog potrdila, ga poslala v parlament, kjer ga je v roke dobila zakonodajno-pravna služba državnega zbora. Ta je sredi oktobra lani ugotovila, da novela »bistveno posega v pravni položaj imetnikov podrejenih dolžniških instrumentov« in da je vprašanje, ali bo predlagani ukrep sorazmeren s koristnostjo posega v pravice lastnikov podrejenih obveznic. Vsa strokovna mnenja so bila porazna, kljub temu je bil s pomočjo poslancev vladajoče koalicije izglasovan, češ da ne gre samo za pravičen zakon, ampak za zelo pravičen zakon. Da zakon ni v skladu z ustavo, je ugotovil tudi državni svet, ga zavrnil, vendar so ga poslanci 14. novembra ponovno potrdili. Začel je veljati 23. novembra, prva pobuda za oceno ustavnosti pa je bila vložena že 4. decembra. Vlada z ministrom za finance Urošem Čuferjem na čelu se je branila, da gre pri zakonu za tako imenovano »nepravo retroaktivnost« z učinkom za naprej, ker se poseže v že oblikovana, a še ne dokončana pravna razmerja, saj terjatve papirjev še niso bile poplačane. Prav tako so na ministrstvu prepričani, da bo zakon opravil ustavni test sorazmernosti, saj naj bi delujoča banka odtehtala izgubo, ki jo bo imel imetnik podrejene obveznice. Rajko Stankovič se ob takih razlagah samo drži za glavo.
»Preprosta primerjava za to, kaj je vlada naredila. Na primer Peter in Maja v pokojninsko blagajno vplačujeta 39 let in deset mesecev, čez dva meseca gresta zasluženo v pokoj, a ker je treba plačati zapitek na primer za TEŠ 6, vlada sprejme sklep, da njihova vplačila iz preteklosti ne veljajo, saj Peter in Maja še nista šla v pokoj, zato lahko to naredi in s privarčevanim denarjem Petra in Maje pač poplača zapitek pri TEŠ 6. Peter in Maja ostaneta brez vsega in morata debati, dokler pač lahko. Je to pravno pravilno in pravično?! Odgovor je ne,« je prepričan Stankovič.
Pravno rokovnjaštvo
BERNARD BRŠČIČ, ekonomist: »Izbris podrejenih obveznic NLB je še en primer pravnega rokovnjaštva, poveden o pravni kulturi trojke Bratušek, _ufer, Jazbec. Sicer ne bi želel prejudicirati sodbe US, a ravnanje razumem kot izrazito protipravno, res pa je ekonomsko razumno. NLB je bila banka z negativnim kapitalom, živ mrlič. V normalni državi bi za takšno banko uvedli stečajni postopek, v okviru katerega bi se ugotovilo, da izničenje lastniškega kapitala ne zadošča in da je h kritju izgube treba pozvati najprej imetnike podrejenih obveznic, nato imetnike navadnih obveznic in potem še imetnike depozitov nad 100.000 evrov. Ta način bi bil edino korekten in pravičen s pravnega in ekonomskega vidika. Ker je država izvedla dokapitalizacijo, pa po mojem umevanju problema ne bi smela posegati v obligacijska razmerja z imetniki podrejenih obveznic, ne glede na mnenje ECB in Evropske komisije. Z obžalovanjem ugotavljam, da časi revolucionarnega prava pri nas še niso minili. Razumni ekonomski argumenti še ne posvečujejo uporabe protipravnih sredstev. Na koncu bomo podobno kot v proslulem primeru lex Kramar zapitek plačali davkoplačevalci.«
MATEJ LAHOVNIK, ekonomist: »Po moji oceni bodo imetniki podrejenih obveznic NLB težko uspeli z ustavno presojo, ker se je izbris zgodil šele po sprejetju novele zakona o bančništvu. Navsezadnje je tudi povišana davčna stopnja na kapitalske dobičke veljala tudi za že izdane vrednostne papirje in tudi za že sklenjene dolgoročne depozite, seveda od sprejetja novele zakona naprej, pa to ni bilo ustavno sporno. Drugo vprašanje pa je glede podrejenih obveznic Probanke in Factor banke, pri čemer bi po moji oceni vlada in Banka Slovenije morali počakati na sprejetje novele zakona o bančništvu.
V primeru podrejene obveznice NLB se mi zdi bolj relevantno vprašanje, ali je bila njena prodaja malim nepoučenim vlagateljem izvedena dovolj ustrezno, saj je potekala kar na bančnih okencih, kar je za dobro poučene vlagatelje ustrezno, za slabše poučene male vlagatelje pa lahko vprašljivo v smislu, ali so jim bili predstavljeni vsi dejavniki tveganja podrejenega dolga. Zato se mi zdi verjetneje, da bi mali vlagatelji kot imetniki izbrisanih podrejenih obveznic prej uspeli v tožbi zoper NLB kot pa z ustavno presojo. Na sodišču bi moral posameznik dokazati, da pri nakupu podrejenih obveznic kot mali vlagatelj ni bil ustrezno podučen o tveganjih, ki jih ta inštrument prinaša. Mnogi so verjeli, da država kot lastnik ne bo dopustila stečaja NLB, ki je sistemska banka, pri tem pa so zanemarili to, da je podrejena obveznica po definiciji bolj tvegana in slabše zavarovana oblika finančne naložbe. Podrejena obveznica je praviloma donosnejša, seveda pa tudi bolj tvegana oblika naložbe kot navadna obveznica.«
Slovenija prehiteva EU
Vlada tudi zatrjuje, da mora pri sanaciji bank oziroma pri dokapiulizacijah spoštovati nova pravila Evropske unije (EU) o državnih pomočeh. Gre 2 a nov koncept, tako imenovani »bail-in«, ki je nadomestil starega »bail-out«. Slednjega je Slovenija zamudila v času Pahoijeve vlade. Takrat so evropske države banke reševale z javnim denarjem, socializtrale so dolgove. Nova pravila pa zahtevajo, da državna pomoč banki ne sme biti dodeljena, dokler lastniški kapital, hibridni kapital in podrejeni dolžniški instrumenti v celoti ne prispevajo k izravnavi izgub. Toda teh pravil ni uzakonil še r.ihče, saj gre le za priporočila in smernice, ki jih morajo države EU uzakoniti do le:a 2015, uporabljati pa naj bi jih začele šele leta 2018.
Ko so podobno uvajali v Španiji, Grčiji in na Cipru, so bila pravila milejša. V Španiji je bila najnižja cena odkupa v denarju za podrejene obveznosti 85 odstotkov, za hibridne obveznice 60 odstotkov, svoje (39 odstotkov) so dobil i celo imetniki prednostnih delnic. Tudi na Cipru so ruski vlagatelji postali lastniki največje banke s pretvorbo terjatev v la stniške deleže. Povedano drugače: nikjer vlagatelji niso izgubili vsega, pri nas pa je Bratuškova vlada presegla samo se De in postavila strožja pravila od priporočil, to je prisilna razlastitev. Niti stečaj bfmke ne bi povzročil prenehanja nobene obveznosti dolžnika, saj se spremeni le način njihovega poplačila. Zlasti ne pri obveznicah, kjer je davkoplačevalec dal kredit državni banki in je upravičeno pričakoval, da mu bo dani kredit z obrestmi tudi Vrnila. Tudi če bi Slovenija zaprosila za eVropsko pomoč pri sanaciji bank, ji tega rje bi bilo treba narediti. Razlastitev je tofej cena »suverenosti« Bratuškove.
»Gre za nasilje močnejšega nad šibkejšim,« je dejal Boris Jazbec, eden od osmoljencev s podrejenimi obveznicami NLB26, »saj je vlada zaplenila naše premoženje.« Prepričan je, da je ogoljufan, saj mu je NLB v prospektu ob izdaji obveznic zagotavljala varnost naložbe tako, da bi izgubil vse samo ob stečaju banke. Vendar banka ni šla v stečaj. Propadli so kupci podrejenih obveznic, banka pa mirno posluje naprej. »Seveda se zakonodaja lahko spreminja, ampak veljati mora za vnaprej. Ko sem leta 2010 kupil obveznice in sem podpisal pogodbo, sem sklenil posel. Zame je bila zadeva končana.« Po njegovem je banka oropala varčevalce, vlada pa je z zakonom uničila trg obveznic: »To se lahko zgodi samo v Sloveniji«. Tudi Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete je pred mesecem dni za nacionalno televizijo izjavil, da gre »za nedvomno retroaktivni poseg v pravice, kar je kršitev ustave«.
Podobnega mnenja so skoraj vsi pravniki, saj je celo ministrstvo za finance težko našlo tiste, ki bi zagovarjali novelo zakona o bančništvu. »Ustavno sodišče bo razveljavilo nekatere določbe novele zakona o bančništvu in bo zakonodajalcu naložilo odpravo neskladnosti,« so prepričani pravniki. Trdijo, da je zakon na meji legitimnosti ali tudi korak ali dva čez to mejo. Tadej Kotnik pa se čudi lahkotnosti bančnikov v NLB. »Ne razumem obnašanja banke, ki naj ne bi imela denarja. Zaposleni še naprej dobivajo plače, banka posluje, NLB je še vedno velik sponzor in oglašuje. Kje pa ima denar, da to počne?« se sprašuje.
Kljub temu je težko napovedati, kakšna bo odločitev ustavnih sodnikov. Upanje za imetnike podrejenih obveznic ostaja. Če bo ustavno sodišče upoštevalo svojo prakso, saj je v primeru nekdanjega predsednika uprave NLB Marjana Kramarja presodilo, da je retroaktivna uredba neustavna, bo moralo državi naložiti, da »podrejence« poplača. V Društvu MDS epilog zgodbe pričakujejo do konca junija letos.
