Ključno odločitev, ki je vodila v polom mariborske nadškofije, je sprejel škof Stres

NatisniNatisni

Medij: Dnevnik Avtorji: Ivelja Ranka Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Gospodarstvo Datum: 29. 09. 2012

Gospodarski svet škofije je odločitve sprejemal, sooblikovali in podpisovali so jih škofje Stres, Turnšek, Štumpf…

Ljubljana, Maribor - Katoliško cerkev na Slovenskem je v zadnjem času pretreslo kar nekaj afer z daljnosežnimi posledicami za ugled in verodostojnost najvišjih klerikov.

Javnost še vedno ni izvedela, zakaj je moral oditi nadškof Uran, še tega ne vemo, ali bo ukaz Rima spoštoval in ali bo sploh odšel v Trst, kot mu je bilo zaukazano. Prav tako še ni znano, ali je kardinal Rode kot mladenič kršil zaobljube o celibatu. A ti dve aferi sta pravzaprav dimni bombici. Pravi dim se vali z mariborskega pogorišča. Kljub februarja dani obljubi vodstva Slovenske škofovske konference, da bodo odgovornost za škandalozno hazardiranje ugotovili in sankcionirali, saj je "gospodarska uprava škofije prevzemala prevelika tveganja in presegla svoja pooblastila", se ni zgodilo nič. Z izjemo tihega umika nadškofijskega ekonoma Mirka Krašovca in skopo pojasnjene predčasne upokojitve nadškofa Krambergerja. A vse kaže, da so razlogi za molk še bolj boleči od molka samega...

Dokumenti, ki smo jih pridobili od dobro obveščenih mariborskih virov, dokazujejo, da za mariborsko afero nista odgovorna samo (nad)škofijska gospodarska uprava (v osebi ekonoma Mirka Krašovca) in upokojeni nadškof Franc Kramberger. Slednji, nesporno objektivno odgovoren, je pravzaprav še najbolj kriv za slepo zaupanje ljudem, ki si zaupanja - gledano z današnjimi očmi - niso zaslužili. Poleg njiju ali celo bolj od njiju so poleg vrste laičnih finančnih izvedencev za sprejemanje škodljivih odločitev odgovorni: sedanji ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres, ki je sooblikoval in podpisal večino najbolj škodljivih odločitev in strategij, sedanji mariborski nadškof metropolit Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof Peter Štumpf, sedanji celjski škof dr. Stanko Lipovšek, vodja (ned)škofijske pisarne Janez Lesnika, prelat in kanonik Franc Zdolšek, kanonik Jože Goličnik in v manjši meri še nekatere druge posvečene osebe. Sedanji ljubljanski nadškof Stres je bil za mariborskega pomožnega škofa imenovan leta 2000. V tej vlogi je do leta 2006, ko je bil imenovan za celjskega škofa, sodeloval pri vseh ključnih odločitvah v okviru škofijskega gospodarskega sveta (ŠGS); po podatkih z različnih strani je ta pomemben organ s svojo avtoriteto obvladoval. V letih 2001, 2002, 2003 in 2004 je postavil svoje, večinoma laiške kadre za finančno vodenje, z nasveti mu je pomagal tudi škof Turnšek. Kot kažejo dostopni podatki, je Stres popolnoma obvladoval finančne posle in naložbe. In tu se je zalomilo.

Za najbolj usodno se izkazala odločitev, da škofija vloži denar v delnice Zvona Ena in da se ga prevzame. Prav za to odločitvijo, ki je temeljni vzvod finančnega poloma in je bila sprejeta na pobudo in po naročilu ŠGS, ki je od leta 2001 nastopal kot nekakšen nadzorni svet, naj bi kot glavni stal dr. Anton Stres. Naši dokumentirani podatki med drugim kažejo, da je zapisnike sej podpisoval prav on in ne nemara škof Kramberger.

Do izbruha krize so v mariborski (nad)škofiji po dostopnih podatkih gospodarili razmeroma previdno. Škofijsko gospodarsko upravo je od leta 1985 vodil ekonom Mirko Krašovec, ki je skrbel tudi za škofijske finance. Krašovec se je v duhu prebujajoče se cerkvene svobode in moči v tem prvem obdobju izkazal kot zagret skrbnik za materialno osnovo vse bolj razvejanih pastoralnih dejavnosti. Iz Letopisa Škofije Maribor za leto 2005 je, na primer, razvidno, da se je premoženje škofije pod njegovo gospodarsko upravo v 20 letih z 1,8 milijona evra povečalo na 38 milijonov, skupaj z denacionalizacijo pa na 62 milijonov evrov. Nadškofija si je materialno zelo opomogla, kot kaže, pa so naraščali tudi apetiti po še boljših pogojih za razmah pastoralnih dejavnosti na vseh področjih.

Do prevzema Zvona Ena Holdinga leta 2005 je šlo vse vsaj navidez dobro, tudi še nekaj časa potem. Za uspešen projekt se je izkazala leta 1992 ustanovljena Krekova banka, prav tako dve leti kasneje ustanovljena Krekova družba, ki je upravljala naložbe, ki so v letu 2003 v večini prešle pod okrilje Zvona Ena Holdinga in Zvona Dva Holdinga. Do preloma s staro, bolj konservativno finančno dejavnostjo je prišlo leta 2002 s prodajo Krekove banke in nato leta 2005, ko je škofija po sklepu Škofijskega gospodarskega sveta (ŠGS) preko družbe Gospodarstvo Rast, predvsem s krediti, prevzela Zvon Ena Holding, ki je bil, kot rečeno, finančno uspešen vse do izbruha krize. Tudi delničarji, pravijo naši viri, se tedaj niso pritoževali nad dividendami. Zaradi novih »priložnosti«, ki so obetale uspešno ploditev premoženja, zlasti pa zaradi T-2, ki je na začetku zahteval velike investicije, se je Zvon dodatno zadolževal s kratkoročnimi krediti. K temu je treba dodati, da so na nadškofiji tedaj dobivali zelo pomirjujoče informacije uprave, bank in mnogih finančnih strokovnjakov, da Zvon vlaga v zelo dobre naložbe. Ena od zelo znanih svetovalnih družb je še leta 2006 zelo optimistično ocenila pričakovane neto prejemke v letu 2012: znašali naj bi več kot 250 milijonov evrov.

Pri T-2 in drugih sorodnih projektih so banke tudi vseskozi sodelovale pri investicijskem načrtovanju. Zato so ne dovolj prekaljeni cerkveni finančniki verjeli, da se bo tveganje izteklo v cerkven prid. A glej, po izbruhu krize so banke nemudoma »prenehale verjeti«, da so naložbe dolgoročno dobičkonosne. In skala je zgrmela po hribu navzdol…

Krašovca izključili iz priprave ključne strategije?

Dokumenti nadalje kažejo, da so znotraj tega okvira zelo pomembna prva leta novega tisočletja. ŠGS, v katerem je večino niti v rokah držal škof Anton Stres, je že od leta 2001 pripravljal strokovne utemeljitve za odločitve in v ta namen nastavljal kadre. Že leta 2001 je ŠGS naročil strategijo za škofijo; potrdil jo je leta 2003. Strategijo je pripravila svetovalna družba P & C Velenje, d. o. o., ki jo je »pripeljal« prav škof Stres. Pogodbo o svetovanju sta sicer podpisala uprava družbe Rast in škofijska gospodarska uprava, se pravi Krašovec, vendar pa so o naših podatkih vse pogovore opravili zastopniki ŠGS, brez navzočnosti uprave.

Strategija je določila temeljne gospodarske usmeritve, v središče pa so bile postavljene finančne naložbe. Priporočen je bil tudi usodni prevzem 51 odstotkov lastniškega deleža v Zvonu Ena Holdingu. Velikega tveganja niti strokovnjaki tedaj niso videli, prav tako ne škof Stres, ki je leta 2005 menil, »da je gospodarstvo živ organizem, v katerega je treba vlagati«, ali škof Kramberger, ki se ni niti prenarejal, da se na finance spozna.

Po naših dokumentiranih informacijah je vse temeljne odločitve sprejemal prav ŠGS, zapisnike pa je redno podpisoval dr. Stres, ki je tudi vodil seje. Po odhodu v Celje leta 2006 je to počel njegov naslednik škof Štumpf, za njim pa škofje pomočniki. Nadškof Franc Kramberger je namreč gospodarjenje v nadškofiji predal njim, kar je na sejah ŠGS dal vedeti. V času sprejemanja navedene strategije (konec 2002) so v ŠGS sedeli: škof Kramberger, škof Stres, Bernard Geršak, prelat Franc Zdolšek, mag. Dušan Zazijal, Greta Sevčnikar, mag. Danilo Kraner, škof Marjan Turnšek, Mirko Krašovec. (Ob sprejemanju T-2 so bili navzoči tudi sedanji škof Stanko Lipovšek, kanonik Jože Goličnik in nekateri drugi. Naši viri ob tem trdijo, da so ravnatelja škofijske uprave Krašovca izključili iz neposredne priprave te strategije.

Tako naj bi se po navedbah nekaterih vpletenih (z imeni razpolagamo v uredništvu) odločil ŠGS. Krašovcu naj bi tedaj postalo jasno, da ŠGS oziroma Anton Stres kot najvplivnejši človek v njem prevzema gospodarstvo škofije v svoje roke in obenem nekatere ključne pristojnosti predaja novim ljudem iz laiških krogov, kar je tedaj zahtevala tudi nova generalna usmeritev Cerkve na Slovenskem. S 1. januarjem 2004 je tako škofijska gospodarska uprava dobila laiškega finančnega strokovnjaka, mag. Dušana Zazijala; na škofiji so ga zaposlili z individualno pogodbo. Postal je tudi član uprave pri Gospodarstvu Rast in v svoje roke prevzel skrb za naložbe in druge finančne zadeve. Manj znana podrobnost je, da Krašovec sicer formalno tudi prej ni bil povsem samostojen: od konca leta 2001 do 1. januarja 2004 je račune in plačilne naloge za banke lahko podpisoval le ob sopodpisu enega od treh predvidenih oseb, kanonika Zdolška, kanonika Goličnika ali vodje škofijske pisarne Lesnike, po tem vrstnem redu.

Krašovec, ki je sicer sklepe ŠGS ves čas marljivo izpolnjeval, kar ga hudo bremeni – kot ekonom bi se najbrž lahko temu tudi uprl – je leta 2002 s sodelavci napisal svoj osnutek strategije, po kateri naj bi kredite celo predčasno vračali, ne pa pospešeno najemali novih. Škof Kramberger je namreč naročil, naj se do njegove upokojitve pokrijejo vsi krediti. Obveljalo je, da tako ugodnih kreditov ni najbolj smotrno predčasno vračati, še posebej, ker so bile pastoralne potrebe v škofiji zaradi ambicioznih šolskih in drugih načrtov zelo velike. Kredite so tako najemali tudi za kompleks Vrbanske, obnovljen v letih od 2006 do 2008. Za to je bil seveda zelo ogret direktor Zavoda A. M. Slomška Ivan Štuhec, ki je očitno tako kot vsi drugi verjel v premoženje Zvona, ki naj bi omogočilo vračanje kreditov. Nekateri zato opozarjajo, da v svojih javnih nastopih, v katerih zahteva kaznovanje krivcev, pozablja na svojo vsaj posredno vlogo pri kuhanju škandala.

Usodno zaupanje zmotljivemu finančniku

Pomembno vlogo v drami o finančnem polomu mariborske nadškofije je igralo dejstvo, da so škofje Zazijalu brezmejno zaupali, enako tudi Krašovec, ki je sprejete odločitve vestno izpolnjeval. Projekt T-2, ki se je izkazal za eno najbolj uničujočih odločitev, je na primer aprila 2004 predstavil prav Dušan Zazijal, podprl ga je ŠGS, nadškofa Krambergerja so o tem obvestili, Krašovcu pa so naložili izvršilne zadolžitve. O poslovanju se je Zazijal pogosto dogovarjal neposredno s škofi in prejemal njihova pooblastila ter se tudi sam z bankami dogovarjal in pogajal o jamstvih za kredite. Še leta 2008, tik pred izbruhom krize, je oba škofa, Stresa in Turnška, prepričeval, da je naložba v Zvon zaradi stabilnosti in varnosti najbolj pravilna odločitev in da ga ni pametno prodati. Krašovec je, nasprotno, z današnjega gledišča podpiral bolj previdno odločitev. Še v času, ko sta bila Stres in Turnšek škofa v Celju in Murski Soboti, naj bi njima in Zazijalu predlagal, naj holding Zvon prodajo. Škofa nad tem – tako pravijo naši viri – nista bila navdušena.

Po povedanem sodeč ni torej nobenega dvoma, da je Krašovec kot ekonom (nad)škofije soodgovoren za sprejemanje preveč tveganih odločitev, ki so pripeljale do zloma obeh Zvonov in posledično do najhujšega finančnega škandala v zgodovini Cerkve na Slovenskem. Toda ob tem je treba upoštevati tudi, da je škof Kramberger brezmejno zaupal škofom Stresu, Turnšku in Štumpfu, ti pa finančnim strokovnjakom; njim je (preveč) zaupal tudi Krašovec. Tako tedanji kanonik Turnšek kot Stres nosita posebno odgovornost, da sta v okviru ŠGS podpirala usmeritev v finančne naložbe. Res pa je, da je zaradi podcenjevanja nevarnosti krize ta usmeritev tedaj veljala za pametno v zelo širokih finančnih krogih. Ne gre pozabiti, da so podobno usodo, a morda v ne tako dramatičnih razsežnostih, doživele tudi številne druge institucije. Delnice NKBM, ki jih je svetovala celo država, so bile decembra 2007 vredne 36,26 evra, včeraj pa le še 1,2 evra ali dobre tri odstotke prvotne vrednosti. Škofje bodo morali nekoč tudi razločno pojasniti, kdo je koga nadziral – ali laični finančni strokovnjaki duhovnike ali duhovniki laike.

Nadškofa Stresa smo prosili, ali bi pojasnil svojo vlogo pri sprejemanju ključnih finančnih odločitev v mariborski (nad)škofiji, vendar so nam v tiskovnem uradu pojasnili, da je službeno odsoten.

Poslovne novice domačih časopisov in spletnih

portalov

Production by Sapiens, d.o.o.
Hosting by Sapiens, d.o.o.