Čiščenje podjetja je končano
NatisniMedij: Vestnik Murska Sobota Avtorji: J. V. Teme: Mali delničarji, ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah Rubrika / Oddaja: Gospodarstvo Datum: 12. 01. 2012 Stran: 5
Murales
Brez postopka likvidacije ne bi končali nič drugače kot pretežni del slovenske pohištvene industrije, kije na kolenih -Razmere na trgih za pohištvo še vedno neugodne - Škalič pravi, daje zgodba o odnosu do malih delničarjev nekorektna.
Pred poldrugim letom je ljutomerski Murales presenetil z odločitvijo, da bo izvedel postopek likvidacije. Presenetil je predvsem zaradi tega, ker je direktor Stanko Škalič znan po tem, da se drži, pogojno rečeno, konzervativnih načel pri obvladovanju finančnih tokov. Tako družba pred uvedbo likvidacije ni bila zadolžena, pa tudi kakih naložb, ki bi ogrožale družbo od zunaj, ni bilo.
Prihodki od prodaje zadnjih petih let so potrdili, daje ukrepanje bilo potrebno. V letu 2005 je imela družba sedem milijonov evrov prihodkov od prodaje. Ta je potem v naslednjih dveh letih strmo naraščala. V letu 2006 je dosegla 7,5 in 2007 7,7 milijona evrov. V naslednjem letu je padla za dober milijon. Po tistem v dveh letih padec ni bil tako strm, vendar zadosten za potrebno ukrepanje. Ob gibanju prodaje je zanimivo, daje Murales ves čas investiral v tehnološke posodobitve in racionalizacijo proizvodnje. Družbo so tako začeli bremeniti v ekonomiji obsega stroški dela.
Stanko Škalič je prepričan, da brez postopka likvidacije družba ne bi končala nič drugače, kot je pretežni del slovenske pohištvene industrije, ki je trenutno na kolenih. Ključen cilj likvidacije je bil zmanjšanje števila zaposlenih. Število zaposlenih se je v času likvidacijskega postopka skoraj prepolovilo. Od nekaj več kot dvesto zaposlenih jih je danes ostalo 108. Murales je stopil na ta zadnji korak prestrukturiranja dobro pripravljen, saj je ohranil pozitiven kapitalski tok in razpolaga z lastnim kapitalom za vlaganje v razvoj, predvsem pa v prodajo svojih izdelkov. Stanko Škalič poudarja, da se lesnopredelovalna industrija ni znašla na prepihu samo pri nas, ampak so se razmere radikalno spremenile tudi na evropskem trgu. Ključno sito je bil spremenjen način prodaje, na katerega so vplivali veliki trgovski sistemi. Ti so začeli neposredno naročati pri velikih proizvajalcih. Sami imajo s tem nekaj negativnih izkušenj predvsem na nemškem trgu, kjer so več kot dvajset let ustvarjali 70 odstotkov realizacije. Toda ti partnerji, predvsem proizvajalci stolov, so po spremembi na trgu zašli v težave in končali v stečaju. Po izkušnjah iz nemških stečajev se vidi, kot pravi Stanko Škalič, da tudi tam postopki niso nič hitrejši kot pri nas. Zato še po štirih letih ni čisto jasno, ali bodo iz stečajne mase dobili plačano eno od svojih terjatev.
Podobno kot se je zgodilo z nemškimi proizvajalci, se je zgodilo tudi v Italiji, kjer je končalo v stečaju skoraj 80 odstotkov proizvajalcev stolov. Stanko Škalič ugotavlja, da krize pri proizvajalcih pohištva verjetno še ni konec, saj kupna moč še vedno pada, pozitiven premik pa bi lahko pomenila rast stroškov dela na Kitajskem. Murales ob ohranjanju tržne pozicije na domačem trgu išče poti za povečanje prodaje z vlaganji v lastno trgovsko mrežo v tujini. Konec januarja tako načrtujejo odprtje lastne trgovine na Dunaju. Začeli bodo naložbo v Gradcu, in če se bo Dunaj »prijel«, načrtujejo še eno trgovino v glavnem mestu Avstrije.
Stanko Škalič pravi, da ima Murales še eno prednost, to je zanesljiva oskrba z domačo surovino. Že zaradi programa, ki je prepoznaven po proizvodnji masivnega pohištva, so dobri odnosi z dobavitelji, predvsem hlodovine, ena od prednosti. Ob tem pa se je razvijala tudi žaga, ki danes ob kakovostni pripravi polizdelkov za potrebe Muralesa več kot polovico dohodka že ustvari na trgu, zato tudi razmišljajo, da bi jo postavili na noge kot samostojno družbo. Na vprašanje, ali je likvidacija pomenila tudi lastniško konsolidacijo, Škalič odgovori, da je lastniška struktura javna . in da je zgodba o nekorektnem odnosu do malih delničarjev nekorektna. Vsi spori, ki so jih ali jih je sprožil kak delničar, so bili končani v korist družbe. Navsezadnje pa je lastnina nekaj vredna, če ima za sabo realno proizvodnjo in uspešno prodajo.
