Portret tedna
NatisniMedij: Delo - Sobotna priloga Avtorji: Žerdin Ali Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Sobotna priloga Datum: 16. 10. 2010 Stran: 3
Kadrovik, ki se je poslovil
Kadri so ključ do vsega, je rekel brkati Gruzinec, Josip Visarjonovič Džugašvili. Kadrovski spori pa so tudi ključ za razumevanje političnih sporov. Sredi' iztekajočega se tedna je odstopil celoten kadrovško-akreditacijski svet (Kas), ki gaje zadnji dve leti vodil dr. Bogomir Kovač. Dogodek sodi med bolj nerodne epizode sedanje vladajoče koalicije. Kaže na globoka politična razhajanja o načelih, ki naj bi veljala pri iskanju ljudi, ki upravljajo z državnim premoženjem.
Kas je bil v zadnjih dneh leta 2008 imenovan kot poseben instrument, ki naj bi omejeval kadrovski pohlep političnih strank.
Bil naj bi nekakšen odgovor nove vladajoče* koalicije na t. i. kadrovski cunami, ki gaje v mandatnem obdobju 2004-2008 menda izvajala prejšnja vladajoča koalicija. Preden bi določena oseba lahko zasedla položaj v nadzornem svetu ali upravi gospodarske družbe, v kateri ima lastniški delež in upravljavsko moč tudi država, bi moral dobiti tudi soglasje Kasa. S tem naj bi se izognili, da bi neuki politični povzpetniki, ki premorejo zgolj veliko količino lojalnosti in ambicij, vkorakali v upravne strukture gospodarskih družb in tam izpolnjevali navodila političnih komitejev. Bogomir Kovač je bil v tem filtru prvi med enakimi. Koje vlada sestavila seznam članov Kaša (prvo postavo so ob Kovaču sestavljali še dr. Danica Purg, Milena Pervanje, dr. Borut Bratina, Franc Jamsek, Jože Glazer in Samo Hribar Milic, ki ga je nadomestil Vekoslav Korošec), je članom prepustila, da sami izberejo predsednika.
Kas je dve leti bolj ali manj uspešno deloval kot instrument omejevanja moči politične kaste in kot filter, ki preprečuje vdor neukih, a politično lojalnih kadrov v omrežje gospodarske elite. Z odstopom vseh članov Kaša še zastavlja vprašanje, ali se končuje obdobje, v katerem je vsaj na načelni ravni veljalo, da mora član nadzornega sveta podjetja v (delni) državni lasti izpolnjevati nekaj strokovnih kriterijev.
Bogomir Kovač, redni profesor na katedri za ekonomsko teorijo m politiko ljubljanske ekonomske fakultete, v omrežjih, ki se ukvarjajo z upravljanjem gospodarskih družb, ni novinec. V drugi polovici devetdesetih je bil član nadzornega sveta ajdovskega Mlinotesta, ob koncu devetdesetih je predsedoval nadzornemu svetu Droge (predstavljal je male delničarje, leta 2004, ko so ga ponovno vabili v nadzorni svet, se za kandidaturo ni odločil, ker, kot je dejal, ni želel sodelovati in prevzemati strokovne ter poslovne odgovornosti pri poslovnih ravnanjih, ki »tlakujejo pot tihega prevzema Droge s strani Kolinske, oškodovanja interesov manjših delničarjev in tveganega razvoja družbe, ki lahko prizadene predvsem zaposlene«), nadziral je upravo kamniškega Titana, danes nadzoruje posle v delniškem investicijskem skladu NFD1.
Vendar Kovač ni zgolj profesor, ki svojo raziskovalno in pedagoško delo kombinira z upravljanjem gospodarskih družb. V začetku devetdesetih let je bil intenzivno vpet v strankarsko politiko. Leta 1992, koje Janez Drnovšek prevzel vodenje LDS, je bil Kovač (ob Viki Potočnik, Jasi Zlobcu in Edvardu Ovnu) dve leti podpredsednik stranke. V letih 1992 in 1996 je kandidiral na parlamentarnih volitvah, vendar posebnih možnosti za izvolitev ni imel, ker je kandidiral daleč od kraja stalnega bivališča. Še manj možnosti za izvolitev je imel leta 1997, ko se je potegoval za položaj predsednika republike. Milan Kučan, absolutni favorit predsedniških volitev, je že v prvem krogu zbral dobrih 55 odstotkov glasov, Kovač pa je s slabimi tremi odstotki pristal tik nad dnom poročila o volilnih rezultatih. Po ne najbolj prepričljivi predsedniški kandidaturi seje iz politike umaknil. Ostal pa je redni kbmentator ekonomske politike. Mimogrede, s komentiranjem ekonomske politike je začel leta 1984, koje v Mladini objavljal za tisti cas precej heretične zapise, s katerimi je dokazoval, da napovedane ekonomske reforme ne morejo biti uspešne, če ne bodo hkrati izvedene tudi politične reforme. Danes se zdi ta misel samoumevna, leta 1984 pa za takšno pisanje ni bila potrebna zgolj lucidnost, temveč tudi državljanski pogum.
A vrnimo se v sedanjost. Zakaj seje celoten Kas s Kovačem na čelu odločil, da odstopi? V slabih dveh letih obstoja je Kaspresejal veliko množico prispelih prijav in ocenil, da 1750 prijavljenih izpolnjuje pogoje za opravljanje funkcij v nadzornih svetih podjetij v (delni) državni lasti. Vendar pa to ne pomeni, daje vsakdo iz te množice primeren za funkcijo v kateremkoli podjetju. In v tem je tudi jedro spora med vlado, ministrico za gospodarstvo in Kasom. Nova ministrica za gospodarstvo Darja Radič je namreč ob hitri menjavi nadzornikov HSE in Pošte Slovenije, ki je spominjal na pravi kadrovski galop, načelno pozitivno mnenje Kaša razumela kot zeleno luč, ki vsakomur od 1750 akreditiranih daje licenco, da prevzamejo nadzorno funkcijo v kateremkoli podjetju. Člani Kovačevega Kaša pa so - če nekoliko karikiramo - utemeljeno sklepali, da tisti, kije dobil soglasje za kandidaturo v nazorni svet gozdarskega podjetja, še ni nujno primeren za nadzornika elektrarne, pošte ali banke. Bolj natančno: Kas ni več hotel bili alibi za novi krog kadrovskega galopiranja.
Doktoriral leta 1985 s tezo Novo razumevanje produkcijskega načina in politična ekonomija, ki je obsegala več kot 650 strani. Letnik 1952, člane Liberalne akademije. Med letoma 1992 in 1994 podpredsednik Liberalno demokratske stranke. Ustanovitelj kamniškega lions kluba.
