Gogoljevi revizorji na Preventu
NatisniMedij: Delo Avtorji: Praprotnik Ivan Teme: Sklici skupščin delniških družb
Rubrika / Oddaja: Mnenja Datum: 23. 12. 2009 Stran: 5
Položaj v slovenjgraškem Preventu Global je zadnje leto že kar paradoksalen. Njegov večinski lastnik Janko Zakeršnik ima v rokah glasovalno premoč, Nijaz Hastor pa posle. Zakeršnik brez Hastorja sam ne bo mogel rešiti slovenskega dela verige Preventa pred stečajem, Hastor pa morda ima v rokah odrešilni ključ, a se polagoma umika iz te utrujajoče zgodbe.
Rešitev Preventa Global pred grozečim stečajem se zdi čedalje manj verjetna. Vsak v tej že kar grozljivi zgodbi ima svoj »prav«. Namesto da bi se v tako usodnem času lastnika pogovarjala o tem, kako rešiti skupno podjetje, kako zagotoviti tisoč in več delovnih mest, se iz dneva v dan bolj strastno obtožujeta.
Zakeršnik ne pusti Hastorjevih v nadzorni svet, Hastor grozi s selitvijo poslov. Za delovna mesta, kaže, nikomur ni mar, sicer bi že kdaj prej moral prevladati razum nad strastmi.
Ko je že kazalo, da bo Preventov gordijski vozel presekala večkrat omenjena prodaja dela ali kar vseh Zakeršnikovih delnic nekdanjemu in dolgoletnemu Preventovemu direktorju Jožetu Kozmusu (ta jih je pred letom in pol, v vrednosti 28 odstotkov Globala, prodal prav Zakeršniku), so se odnosi med snovalci tega nekoč uspešnega in hitro rastočega slovenjgraškega podjetja znova zelo poslabšali.
Včerajšnja skupščina Preventovih delničarjev je bila podobna ropotarnici, kjer so vsi vlačili na
dan slabosti ali celo domnevne falotarije.
Zakeršnikovi očitki tako Hastorju kot Kozmusu so veliko breme, a tudi Hastor je na dan že potegnil nekaj adutov, s katerimi bi hotel biti kos vse bolj jeznemu Zakeršniku.
Še včeraj tolikokrat omenjena sanacija, poslovni načrti, dezinvesticije z namenom, da bi laže odplačali velike dolgove, ukrepi proti insolventnosti in še kaj, kar bi družbi pomagalo zagotoviti obstoj in prihodnost, so ostali ob strani.
Pogled nazaj obeh (skreganih) lastnikov je seveda mogoče razumeti, ne pa dejstva, da sta Zakeršnik in Hastor v veliki vnemi obračunavanja pozabila na prihodnost. V Preventovo preteklost bi bilo nujno treba pogledati.
Ko so, pred leti, posli tekli in je bil dobiček, se ne Zakeršnik, ne Hastor in ne Kozmus ter še kdo, kije bil pri tem udeležen, niso kregali, čeprav so že takrat drug za drugega dobro vedeli, kaj so počeli in kam peljejo Prevent.
Zdaj so karte drugače razdeljene.
Zakeršnik je, to rad prizna, največji lastnik postal »po pomoti«, ko seje sfižil posel s prodajo večinskega paketa delnic Rusom. Prepričan je, da sta ga Hastor in Kozmus opetnajstila ter (najbrž) tudi zato še vedno tako trmasto vztraja pri svojem. Ko ga človek vpraša, ali bi prodal vse ali le del svojih delnic, ironično odvrne, da jih pol da zastonj, le Hastor in Kozmus naj Preventu vrneta, kar sta odnesla. Potem skrivnostno obmolkne.
V času, ko bodo revizorji pregledovali Preventove papirje, transakcije, pogodbe, kdo je kaj odnesel, kdo komu kaj dal, kdo sije omislil Styrian Airways, gradbeno divizijo, kdo je in za koliko je prodal Globalov delež v Devu, se utegne zgoditi tudi stečaj Preventa Global. Do tja ni več daleč. Potem bo vse postalo brezpredmetno, čeprav bi se lastniki še kar naprej lahko naslajali ob tem, kaj vse domnevno grdega je kdo napravil. Vmes se zna zgoditi, da bo brez dela ostalo tisoč tristo delavcev Preventove slovenske avtomobilske divizije.
Gogoljevi revizorji prihajajo na Prevent.
Kdo pa sta njegova glavna junaka? Dobčinski in Bobčinski bi lahko bila kar Zakeršnik in Hastor. Če se zaplet le ne bo srečno končal za skoraj petnajst stotnij delavcev, se bosta gospoda še dolgo lahka prepirala. Na koncu za oslovo senco.
