Bnčni rezultati za leti 2006 in 2007 so deformirani

Natisni

Medij: Reporter Avtorji: Šurla Silvester Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Intervju tedna Datum: 11. 05. 2009 Stran: 31

■ Kako giedate na nedavne sklepe vlade glede reprogramiranja tako imenovanih tajkunskih kreditov v obeh državnih bankah - NLB in NKBM. Gre po vašem v tem primeru za vmešavanje politike v gospodarstvo ali za upravičen poseg vlade kot upravljavca državnega premoženja? Na to gledam iz dveh zornih kotov. V primeru državne lastnine, in to kjerkoli, nastopa država v dvojni vlogi - na eni strani kot regulator, na drugi po logiki lastnika. Prva njena vloga mora biti najbolj transparentna. Vlada je tista, ki izdaja podzakonske akte, gre za zelo konkretno regulativo. Tovrstna aktivnost je namenjena vsem udeležencem na trgu, ne glede na lastnino. Funkcija in odgovornost za lastnino se mora izražati transparentno po organih v teh družbah. V delniških družbah sta to nadzorni svet in uprava, v družbah z omejeno odgovornostjo je običajno to direktor. Če pogledamo iz obeh vidikov, potem zame ta komunikacija ni prava. Banko lahko vodi samo uprava, nadzira pa jo nadzorni svet. Če eden od solastnikov želi izražati svojo voljo, jo mora po teh dveh organih. Nadzorni svet je transmisija za lastnike. Vsak drugačen pristop ni normalen.

■ Bi morala po vašem zaradi spornega reprogramiranja 150 milijonov evrov kredita Infond Holdingu vlada prek skupščine zamenjati nadzorni svet in upravo NLB? Ne morem reči, da bi ga morala zamenjati. Lahko to naredi, če uprava ne spoštuje internih pravil, statuta banke in njenih kompetenc. Uprava je predvsem najbolj odgovorna za presojo tveganj in za rezultat. Če je neko dejanje dovoljeno, bi se morali vprašati, kaj je narobe v izvršni in zakonodajni oblasti. Če je bila narejena napaka, se lahko popravi, toda od danes naprej, težko pa za nazaj. Posel je lahko tudi neveljaven ali ničen. Ničnost je taka napaka v poslu, recimo, da gre za zmoto ali prisilo, in če je to dokazano, posel ni nastal. Iz tega zornega kota je tudi zakonska zveza, sklenjena po kanonskem pravu, nična. Če ni bilo svobodne volje, če je bila napačna predstava o zakoncu, tudi če ju je Bog združil, se lahko dokazuje ničnost.

■ Toda take stvari je zelo težko dokazati. Obstajajo takšni primeri, tudi pri poslih, ki so lahko neveljavni. Toda od trenutka naprej, ko smo to ugotovili. Ustavno jamstvo je prepoved retroaktivnosti. Samo v kazenskem pravu obstaja izjema v primeru, če je starejši predpis milejši za obdolženca. Glede tega, kje bi bilo treba ukrepati in kdo bi moral začeti, je veliko nerazumevanja. Logično, da je vlada tista, ki predlaga parlamentu v sprejem zakone. Če se ugotovi, da so bili ti napačni, se potem ve, kakšna je pot do sprememb. Da novi zakon velja za vse nove posle, za stare pa le, če se spreminjajo.

■ Bili ste več let guverner Banke Slovenije. Veljate za očeta slovenskega tolarja. Je po vašem centralna banka v zadnjih letih zadovoljivo opravljala nadzor nad poslovanjem bank v Sloveniji, še zlasti glede kreditiranja najbolj izpostavljenih menedžerskih prevzemov? Centralno banko ne sme zanimati namen, za katerega je bil dan kredit. Če je bil ta namen zakonit, jo mora zanimati, ali so bila tveganja v zvezi s tem financiranjem ocenjena pravilno. In če niso bila, ali ima to tveganje svojo protipostavko v kapitalu. To je temelj za centralno banko. Bankir je finančni posrednik, ki sprejema likviden denar in mora skrbeti, da bo v vsakem trenutku izpolnil svojo zavezo. Največja razlika med bankirjem in vsakim drugim gospodarstvenikom je v tem, da se bankirju ne prizna zamuda. Kaj to pomeni? Če ste nelikvidni samo en dan, eno uro, lahko to za bankirja pomeni stečaj. Na drugi strani so lahko podjetja nelikvidna dalj časa, zamujajo s plačili, pa vseeno obstajajo. Vzemiva za primer še zavarovalnico. Če imate škodo, koliko časa boste čakali, da boste prišli do denarja. Če pa imate na banki zapadli depozit in vam rečejo - pridite jutri, danes nimamo - bo takoj panika. Postanete nelikvidni in zaradi tega lahko greste v stečaj.

■ Bodo morale banke za kredite, ki so bili namenjeni menedžerskim prevzemom, oblikovati višje rezervacije? Bi lahko to pripeljalo do takšnih težav, da bi morala vlada državni banki NLB in NKBM spet dokapitalizirati ali celo sanirati, kot seje enkrat že zgodilo v devetdesetih letih? Vse je odvisno od trenutne sposobnosti kreditojemalcev. Od tega, kaj je menedžer zastavil za jamstvo. Ali samo bodočo lastnino, denimo delnice, ki jih je kupil, ali še kaj drugega. Potem, kako posluje to podjetje danes. Ali je računal, da bo kredit izplačeval prek dividend iz dobičkov. Ali je bil v konstrukcijo financiranja vkalkuliran daljši moratorij na glavnico. Težko je kar nekaj reči na splošno. Samo z naslovom tajkun ni odgovora in ga ne more biti. Če pa se ugotovi, da so se stvari slabo odvile, to pomeni, da bo ta terjatev nato bolj angažirala kapital, ki se bo zmanjšal. S tem se bo zmanjšala kapitalska ustreznost, ki je zakonska kategorija in mora biti vedno varovana. Če ni, lahko centralna banka uveljavlja sankcije in zahteva dokapitalizacijo take banke. Ko smo 17. januarja 1993 začeli sanirati Ljubljansko banko, smo ugotovili, da je slaba aktiva pojedla ves kapital in ga enostavno ni bilo več. V Banki Slovenije smo tedaj pozvali lastnike, naj povedo, kaj bodo storili. Če ne bi bilo novega kapitala, bi šla banka v stečaj, lahko bi jo prevzeli tujci ali pa bi jo prevzela država. Obstoječim lastnikom smo dali 30 dni časa. Dejali so nam, da denarja za dokapitalizacijo nimajo. Eno podjetje se s tem ni strinjalo, in prišlo je do pravde na vrhovnem sodišču. Dva delničarja, uslužbenca banke z delnicami na prinosnika, se tudi nista strinjala in sta tudi tožila. Zadeva je prišla tudi na ustavno sodišče, bila je posebna seja državnega sveta, kjer so hoteli dokazati, da se s tako odločitvijo, takim aktom ne da nekoga razlastniniti. Toda ni tako, in to so je potem tudi formalnopravno potrdilo.

■ Zakaj se v UniCredit banki niste odločili za financiranje menedžerskih odkupov? Je res, da nihče od menedžerjev v zameno za kredit ni želel zastaviti svojega osebnega premoženja - denimo družinske hiše ali drugih nepremičnin? Vsaka banka ima svojo politiko, izkušnje. V Sloveniji smo s privatizacijo precej zamujali. Spomnite se le, koliko časa smo se pogovarjali o ustreznem modelu. Na vzhodu pa so medtem že šli skozi vavčerske sisteme. Glede na to, da je ta hiša pripadala bodisi k avstrijski, nato nemški in na koncu italijanski bančni skupini, je imela izkušnje iz celotne regije. Se ko sem bil na Banki Slovenije, sem naročil analizo financiranja menedžerskih prevzemov. Samo v dveh primerih so direktorji za zavarovanje zastavili svojo hišo. Na eni strani izkustvo, na drugi pa minimalna zaveza, da z zastavo osebnega premoženja pokažeš svojo pripravljenost, da bo zadeva izpeljana, je stvar poslovne etike in izkušenj. V naši banki smo jim vedno zastavili vprašanje, kaj ste tudi sami pripravljeni zastaviti. Naša odločitev je bila vedno negativna in se nismo odločili za financiranje menedžerskih prevzemov. Nočem reči, da so nekateri majhni primeri, ampak vsi so bili vezani na osebno jamstvo, uspeli. Marsikdo pa je iz naše banke odšel razočaran, ker kredita ni dobil. Tudi veliki projekti, ki so v Sloveniji znani, so pri nas naleteli na gluha ušesa. Tudi zaradi tega, ker v teh podjetjih nismo mogli opraviti skrbnega pregleda. Veliki slovenski projekti, saj veste kateri, in naša zakonodaja, ki predvideva, ko se objavi prevzem, mora podjetje v 30 dneh priti z bančnim poroštvom. Pred tem je treba to jamstvo pokazati ATVP. Če govoriva o velikih projektih, morajo iti zadeve na skupino. Povsem nemogoče je, da bi v tako kratkem času naredili skrbni pregled in speljali vso proceduro v organih banke.

■ Istrabenzu, ki se je znašel v velikih dolgovih, je UniCredit banka zasegla lastniški delež v Mercator ju? Kakšne načrte imate z njim oziroma koliko znaša danes razlika med tržno vrednostjo zaseženih delnic in višino odobrenih kreditov, ki vam jih Istrabenz še ni poplačal? O načrtih ne morem govoriti. Gre za tako imenovane repo posle, te pa moramo ločiti od kredita, ki ga jamčijo s papirji ali hipoteko. Pri repo poslu mi daste vrednostne papirje, mi pa vam damo gotovino. Jaz moram povedati, koliko več papirjev mi boste morali dati. Pri tem moram upoštevati, za koliko časa je sklenjen repo posel in kaj se lahko v tem času dogaja s trgom. Mi smo bili vedno zelo konservativna banka, predvsem zaradi tega, ker domači trg nima zgodovine. Ima kratko zgodovino, vemo pa tudi, kakšna je bila. Do lanskega leta je šlo vse samo navzgor, dobesedno v nebo. Poglejte, kolikšne padce so imeli ameriški ali evropski trgi. Že na začetku smo zahtevali višja zavarovanja kot drugi, nato pa so bila potrebna še dodatna zavarovanja.

■ Ali to pomeni, da nimate izgube pri kreditiranju Istrabenza, če delnice Mercatorja prodate danes? Tega vam, žal, ne morem povedati.

■ Ali obstaja možnost, da bi UniCredit banka Infond Holdingu odobrila 150 milijonov evrov kredita, da bi s temi sredstvi potem ta poplačal kratkoročno posojilo, ki mu ga v NLB konec maja ne bi hoteli več reprogramirati? (smeh)

■ V medijih smo lahko prebrali, da naj bi Boško Šrot šel tudi že v Milano na sedež skupine UniCredit. A res? Potem morate o tem vprašati naše kolege v Milanu, jaz vam tega ne morem potrditi. Odkar imamo odprt evropski trg, lahko naši podjetniki po posojila hodijo tudi v tujino.

■ Pa bi Šrotu UniCredit banka Slovenija dala 150 milijonov kredita? Na takšno hipotetično vprašanje ne morem odgovoriti. Imamo svoja pravila, kriterije; iskreno rečeno, če so ti izpolnjeni in je zadeva zakonita ter z vidika tveganj zadosti varna, potem ima načeloma vsak možnost, da pri nas dobi posojilo.

■ Lahko UniCredit banka od skupine družb okoli Pivovarne Laško unovči zastave na delnicah Mercatorja, podobno kot ste to storili z osmimi odstotki Mercatorjevih delnic, ki so bile v lasti Istrabenza? Nekateri menijo, da bi s tem pravzaprav pomagali Šrotu, ki išče kupca za prodajo četrtine »najboljšega soseda«. Kaj vse menijo nekateri ... Iskreno vam povem, da naš namen ni biti delničar katerekoli družbe. To ni vloga banke in mi nismo investicijska banka. Potrebujemo likvidnost. Če pogledate strukturo naše bilance in jo primerjate z drugimi bankami, lahko vidite, da nismo imeli nobenih delnic. Imamo samo dvoje vrste papirjev - od države in centralne banke. Ti sestavljajo sekundarno likvidnost in kreditno niso tvegani. Vedno mi jih lahko odkupi centralna banka, in tako pridemo do likvidnosti. Z delnicami pa nikdar. Banka Slovenije je imela vedno v preteklosti, ko je imela svojo denarno politiko, za refinanciranje samo te papirje. Danes Evropska centralna banka v vsej monetarni uniji sprejema tudi najboljše komercialne papirje. Naj ob tem še povem, da so banke v Sloveniji leta 2007 prejele 3,6 milijarde evrov iz papirjev, ki so bili naloženi pri Banki Slovenije še iz časov tolarja. Banke so s tem denarjem dodatno kreditirale in se odločile tudi za papirje. Leto 2007 bo ostalo v slovenski zgodovini. Indeks na borzi se je dvignil za 78 odstotkov, kar je največ v Evropi. Bančni rezultati za leti 2006 in 2007 so zato deformirani. Zakaj? Leta 2006 so bili uvedeni mednarodni bančni standardi. Zaradi njih se je 450 milijonov evrov preneslo v rezultat in tudi v državno blagajno iz rezervacij, ki so se zbirale 15 let. Leta 2007 je bil uveden standard poštene tržne vrednosti. Papirje, ki so bili kupljeni v preteklosti, je banka vodila po stari vrednosti. Ko je ta standard prišel, jih je morala prikazati po tržni vrednosti. Dobički v bilancah v letu 2007 so zato poskočili. Bilo je podobno kot leta 2002, ko je bila odpravljena revalorizacija kapitala v bankah zaradi inflacije. Tedaj je dobiček avtomatično porasel za 23 odstotkov, pri tem ni imela nobena uprava nobenega vpliva.

■ Torej zaradi teh deformacij Marjan Kramar ne bi smel dobiti milijona evrov nagrade. Tega nisem rekel jaz, to ste zdaj ugotovili vi.

■ Kako pa gledate na namere, da bi vlada s pomočjo državnih bank z zasegom delnic, ki so bile predmet tajkunskih prevzemov, spet nacionalizirala nekatere gospodarske sisteme? S tem da bi te deleže prenesli na neko novo paradržavno družbo za upravljanje oziroma tako imenovano slabo banko. Veliko je bilo govora o slabih bankah. Pošteno vam povem, da bi rad najprej to videl na papirju in da bi bilo to zakonito. To bi bil težak poseg. Država nima v nobeni banki stoodstotnega lastništva, v dveh bankah ima samo večino. Kako ta poseg upravičiti, se sprašujem tudi jaz. Leta 1993 so nas napadli, ko je bila stvar popolnoma jasna, ko ni bilo kapitala, pa je dobila možnost, da se banka dokapitalizira. Kako in s čim danes to upravičiti, ko smo v Evropi, si težko predstavljam. Za nekatere statusne spremembe ne zadostuje samo navadna, ampak absolutna večina. Pri kateremkoli podjetju, če nimate soglasja obstoječih lastnikov, da bi terjatve spremenili v kapital, ne morete prav nič. Upnik nima lastniške pravice, ta pa daje pravico do soodločanja in do nadzora. Vzemiva za primer Istrabenz, pri katerem se je vedno govorilo o treh glavnih lastnikih: Maksimi, NFD in Petrom. Potem imate še 14 tisoč malih delničarjev, vsak od njih pa te lahko toži. Za konverzijo terjatev v lastnino je potreben konsenz skupščine. S tem se spremeni lastniška struktura. Bodisi da posegate v spremembe premoženja ali v kapital.

■ V javnost so prišli podatki, da je Banka Slovenije, ko je bil njen guverner Mitja Gaspari, kupovala vrednostne papirje propadle ameriške banke Lehman Brothers. Gaspari je glede tega dejal, da ni razlogov za skrb, da bi bile oškodovane naložbe Banke Slovenije, vodja opozicije Janez Janša pa je nedavno opozoril, da po dveh mesecih spraševanja javnost ne more izvedeti niti to, koliko sredstev je bilo za to porabljenih. Kako ocenjujete te nakupe in ali se tudi vi bojite, da gre za večji znesek, saj drugače tega v Banki Slovenije ne bi skrivali? Tega ne morem komentirati. Nič nisem videl, o tem sem samo slišal, tako kot ste vi. Ta podatek lahko dobite ali od nekdanjega ali sedanjega guvernerja.

■ Ko ste vi vodili centralno banko, takšnih nakupov ni bilo? To spada v sfero politike deviznih rezerv in upravljanja premoženja. Pravila so povsod jasna, tudi v centralni banki, kdo ima za to kompetenco. Za to politiko je odgovoren najvišji organ - svet Banke Slovenije. Vedno pa je vprašanje, kako se mu zadeve predstavijo. V centralni banki je prva zapoved in najpomembnejši aksiom varnost, šele potem donos. Ne smemo pozabiti, da je centralna banka na tem področju vzor poslovnim bankam. Banka Slovenije ima pri nas funkcijo nadzora. Če pa ti nekaj učiš, sam pa delaš drugače, zaupanje upade. Tega se zaveda vsak bankir. Kot guverner sem večkrat pregledoval pogodbe, sploh tiste s tujino. Saj veste, da vrag vedno tiči v podrobnostih. Primerov, da bi centralna banka kupovala delnice zasebnih korporacij, skorajda ni bilo nikoli. Narodna banka Jugoslavije je izgubila 120 milijonov dolarjev pri newyorški finančni hiši Drexel, in to je bil za tiste čase, ko je bilo pomanjkanje deviz, velik denar.

■ Centralne banke se torej za takšne nakupe delnic zasebnih družb sploh ne odločajo oziroma zelo redko? Govorim o prevzemanju komercialnega tveganja. Delnice pa so komercialno tveganje. Drugo so naložbe v papirje neke države ali mednarodnega sklada ali svetovne banke. Skratka ustanove, ki po teoriji ne propadejo.

■ Ali vas kot državljana skrbi, da se v Sloveniji v zadnjem času povečuje javnofinančni primanjkljaj? Slovenija je na tem področju vzorna država. Trenutno imamo v Evropi drugo najboljšo pozicijo, takoj za Luksemburgom. Javni dolg je bil do nedavnega okoli 24 odstotkov BDP, maastrichtski nivo pa je pri 60 odstotkih. Druga stvar je proračunski deficit, ki je omejen na tri odstotke. V 18-letni zgodovini smo tudi na tem segmentu dokazali, da smo kredibilni, da je bil minus minimalen ali smo imeli celo rahel plus. V tem času so velike države, kot sta Francija in Nemčija, kršile maastrichtski kriterij treh odstotkov. Vprašanje je, kakšen bo odnos do nas s strani velike evropske trojke, če bo Slovenija kršila ta kriterij. Drugače bi bilo zame normalno, da v takšni situaciji, kot je zdaj, lahko narediš tudi ta korak. Vedeti je treba, katero zlo je manjše. Država mora služiti javnemu dobru in državljanom. Zadeva je zame vprašljiva bolj iz drugega zornega kota, in to velja za vse te državne ukrepe. Na sestanku med podjetji in vlado v Cankarjevem domu decembra lani sem javno dejal, da mora biti pri vseh državnih ukrepih za pomoč podjetjem na prvem mestu poštenje. Ne pozabimo, da so podjetja privatizirana, so mešana, so tuja, državna ... In zaradi tega je težko biti pravičen sodnik. Evropa in ves svet danes vesta, kakšna je kriza in da je država največji igralec na trgu. V Sloveniji to velja še dvakrat bolj. Če danes pogledate strukturo lastnine, je država še vedno prvi lastnik, ne samo v bankah, tudi v drugih podjetjih, v razvitih državah pa ni tako.

■ Toda zdaj poskuša postati še večji lastnik. Da, v redu. Potem pa naj kar bo, če se da na ta način krizo čim hitreje premagati. Vendar se mora stalno zavedati, da bo morala to še zelo opravičevati. Nikoli ne bomo pozabili, kako je bilo marca 1999, ko je bil v začetku tega leta rojen evro kot knjižna valuta. Na prvem sestanku v Evropski centralni banki sem tedanjega predsednika vprašal, kako gleda ECB na diferenco razvoja, predvsem pa na inflacijo, ko bo ena valuta in ena denarna politika. Tedaj so, denimo, na Irskem imeli od šest- do sedemodstotno inflacijo, rast je bila devetodstotna. V proračunu je bil zaradi visoke rasti presežek, obresti pa so bile 4,75, torej negativne. Logično je nastal naval na kredite. Prišlo je kar do 60-odstotne rasti, s temi posojili so Irci na jugu Portugalske kupovali nepremičnine, na kapitalskem trgu je prišlo do deformiranja cen. Na vprašanje, kaj bo glede tega storila ECB, sem dobil odgovor, da nas mora najprej zanimati, kaj se dogaja v magičnem trikotniku velikih ekonomij - v Nemčiji, Franciji in Italiji, Irska pomeni samo odstotek evropskega BDP. To vprašanje mora rešiti irski finančni minister. Če imajo obrestno mero negativno, mora uvesti takso. Praviloma povsod po svetu so pravila igre za vse enako napisana, vendar je ponder uteži, kdo je kdo, tudi pomemben. Večkrat sem že izjavil, da moramo imeti majhne države boljšo kondicijo kot velike. Tolerance do velikih so večje. V sedanji krizi, roko na srce, velja za vse odprte ekonomije isto, da živijo od tujega povpraševanja. Če bo na tujih trgih prišla pomlad, bo to rešilo tudi nas.

■ Ali vi že vidite kakšne signale, da se kriza približuje dnu in da se bodo kazalci kmalu obrnili navzgor? Težko je biti prerok, če pa že obstajajo kakšni kazalci, v svetu kar precej pomenijo indeksi s končanimi zalogami. Ko se je 15. septembra lani »zgodil« Lehman Brothers, je indeks gotovih izdelkov prešel vse zgodovinske vrednosti in se ustavil pri točki 53. Ugotovljeno je bilo, da je padec te banke zelo vplival na zmanjšanje povpraševanja, kar je ta indeks pognalo navzgor. Zanimivo, da je nato januarja dosegel najnižjo vrednost pri točki 46. Ponovna analiza je pokazala, da je to bila posledica zastoja v produkciji in črpanja zalog. Februarja se je indeks povzpel na 47. Če bi sklepal po tem indeksu, so se stvari začele spreminjati na bolje. Upam, da je prvi kvartal letos, ki je poglobil krizo, dosegel kulminacijo in da bo sedaj v drugem kvartalu že kakšen znak izboljšanja.

■ Drugega junija vam na mestu predsednika uprave UniCredit banke poteče triletni mandat. So vam ga že podaljšali? V primerjavi z domačimi bankami je v naši banki že od vsega začetka drugačna praksa. Domače banke imajo štiri-, petah celo šestletne mandate uprav, tega pri nas ni bilo nikoli, ker smo bolj prilagodljivi. Lastniki te lahko v vsakem trenutku zamenjajo. Takšna logika je povsod. Lastniki se zavedajo svojih dolžnosti in o tem govore pogodbe, na drugi strani se zavedajo, kakšne so moje dolžnosti, in tega se zavedam tudi jaz. Lani se je po padcu Lehman Brothersa ta politika še bolj zaostrila. Mandate podaljšujejo samo za eno leto ali dve leti. Moj mandat je bil podaljšan za dve leti že novembra lani. Podaljšanje je sprejel tudi nadzorni svet, kljub temu pa sem lahko vsak dan zamenljiv.

■ Tako ni bojazni, da bi se ponovno prijavili za predsednika uprave NLB? Za ta položaj se nisem prijavil, to so napačne informacije. Priznam pa, da sem dobili povabilo od nadzornega sveta, vendar na pogovor nisem šel.

■ A je vabilo prišlo še v času prejšnje vlade? Ne, prišlo je v času sedanje vlade - 4. decembra 2008.

■ f ( Marsikdo je iz naše banke odšel razočaran, ker ni dobil kredita. Tudi veliki projekti, ki so v Sloveniji znani, so pri nas naleteli na gluha ušesa. J J £{ Še ko sem bil v Banki Slovenije, sem naročil analizo financiranja menedžerskih prevzemov. Samo v dveh primerih so direktorji za zavarovanje zastavili svojo hišo. J J (£ Iskreno vam povem, da naš namen ni biti delničar katerekoli družbe. To ni vloga banke in mi nismo investicijska banka. J J biografija Dr. France Arhar, slovenski pravnik, bančnik in politik, je bil rojen 24. aprila 1948 v Ljubljani. Arharje leta 1971 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Poklicno kariero je začel v Narodni banki Slovenije, med letoma 1988 in 1991 je živel v Frankfurtu, kjer je bil eden od direktorjev Banke LHB. Po vrnitvi v Slovenijo je bil deset let guverner Banke Slovenije. Leta 2001 ga je na tem mestu zamenjal Mitja Gaspari. V politiko je aktivno vstopil leta 2002, in sicer z neuspešno kandidaturo za predsednika Slovenije. Leta 2006 je s podporo Zbora za Ljubljano kandidiral za župana Ljubljane in prejel 20,85 odstotka glasov. Bil je direktor Vzajemne, zadnja leta pa je na vrhu Bank Austrie Creditanstalt Slovenija, ki je se preimenovala v UniCredit banko.